Ko nekomu ni nekaj jasno – fotografiranje zavarovanih vrst živali

Fotografi imamo željo, da ujamemo na fotografijo nekaj enkratnega, nekaj izjemnega, trenutek čudovitega dogodka, trenutek čarobne se svetlobe, itd. Za to smo pripravljeni storiti marsikaj.

Vsako leto se takole ob rob zime in v začetku pomladi na fotografskih spletnih forumih pojavi množica fotografij divjih petelinov in ruševcev, včasih belk. Prekrasne fotografije ptičev. V času njihovega parjenja, v času njihovega boja za samice! Opravičujem se tistim, ki opravljajo monitoring ali pa so kako drugače službeno prisotni v ožjem območju rastišč. Vse ostale pa javno sprašujem, kje imate glavo, kje imate vsaj kanček spoštovanja do teh ptic? Podobno velja tudi za fotografe, ki “navalijo” na barjanske žabe, plavčke. Verjetno sami najbolj vedo, da je treba čakati tudi dve uri, da se potem, ko pridejo v njihovo območje, žabe umirijo in zopet pokažejo na površju. Ta podatek jasno kaže na to, kako moteči so fotografi za žabe. Če grem še dlje in povem, da se včasih na območju rastišč ruševca v času njihovega parjenja pojavi tudi 5 fotografskih šotorov naenkrat. Take ljudi bi res morali vprašati po zdravju. Ne vem, kako bi se počutili, če bi med vašim seksanjem za zavesami stali fotografi?!?

Še enkrat, če gre za znanstvene namene, za monitornig, za namene ohranitve živalskih vrst, potem je nadzorovani nemir še sprejemljiv. Vse ostalo je pornografija, turbo kapitalizem in “push-up” ega. Koliko fotografij, ki jih brez sramu in s ponosom kažete po spletu, ste taki fotografi že dali institucijam za varstvo narave, da bi jih lahko uporabili za namene izobraževanja, ozaveščanja, varovanja? Ste kdaj vprašali koga, če smete fotografirati? Ste pomislili, da delate škodo? Je bilo to le doživetje ali ste poskušali z objavo vaših fotografij vsaj opozoriti, kako ranljive so te živali? Sploh veste, kakšne so značilnosti in navade teh živali?

Čeprav se mi zdi neumno in odveč, ker je najbolj logično in normalno na svetu, da vsega zgoraj naštetega človek ne počne, moram vseeno navesti, da je po slovenski zakonodaji prepovedano vznemirjati zavarovane živalske vrste. Vse zgoraj naštete živali so zavarovane vrste v Sloveniji. In se še vedno zgodi, da ti fotograf, ki mu razložiš, da dela narobe in da naj se umakne z rastišča v “ksiht” reče, da mu itak nobeden nič ne more, da v nobenem zakonu izrecno ne piše, da je prepovedano fotografirat ruševca oz. da fotografiranje pomeni vznemirjanje. Če bi bil Chuck Norris, bi ga na gobec, še predno bi ga na gobec.

 

A boš rekel, da boš moj?

Dober teden pred zadnjo soboto (12.05.2012) se v gmail-ov poštni nabiralnik pripelje nek čuden mail, ki sem ga hotel zbrisati v strahu, da gre za spam/neželjeno pošto. A firbec me je matral, odprem in preberem. Bratranec Blaž in njegova punca Maruša pišeta, da sta poročena. Nič jasno. Potem z Bojano bolj natančno pregledava to kaotično sporočilo, odpreva še link s povezavo na video, v katerem vidim nenavadno zaljubljenega Blaža in euforično Marušo. Poročena v New Yorku, čez teden dni se zavežeta še pred bogom v Novi Štifti in zaplešeta z nami na travniku v vasi Jurjevica pri Ribnici. Vesel sem za Blaža, vesel sem v bistvu za vsakega, ki najde sorodno dušo.

Z Blažem se dogovoriva, da naredim kakšno fotografijo, čeprav je to na poroki, kjer bi se rad zabaval in družil z ljudmi, ki ti nekaj pomenijo, težko. Ker grem tokrat na poroko sam, brez preostalih članov familije, se zmenim za prevoz z Edijem, Petro, Ivotom in drugim Blažem. Napaka. Vsi računamo na drugega, da pozna pot do Nove Štifte. Šele pri Ivančni Gorici se nam posveti, da nekaj ni v redu, obrnemo in skozi točo divjamo proti Ribnici. Poroka ob 17.00, mi pa ob 16.37 šele nekje pri Turjaku. A nekako se čuti v zraku, da danes kljub malenkostnim problemom (zamujanje, katastrofalno vreme) ne more biti nič narobe. Maruša in Blaž sta tako močno izžarevala ljubezen in povezanost, da je bilo na nebu kljub dežju vseskozi sonce.

Cerkveni obred je bil čudovit, peli smo pesmi od Leonarda Cohena, Nick Cave, Tabu-jev, zapela je Alenka Godec, duhovnik je bil bolj človeški kot božanski, skratka lepo.

Po obredu smo šli na podeželje, med ljudi, ki so odprti, prijazni, topli. Šotor na travniku je dišal po hrani izpod rok tistega Damjana, ki ga gledamo v sobotah popoldne na televiziji. Mamljivo.

Potem pa zabava, po kateri mi še danes zapoje v duši. Vrnitev na glasbene odre osemdesetih in devedesetih let, predvsem rocka, je bila nepozabna. Odlično!

Družinsko razvajanje

Pomladni meseci so čas, ko me najbolj vleče na morje. Po mesecih mraza, je Jadran kot nalašč za razvajanje. V zadnjih letih za družinsko razvajanje. Lošinj je zelen otok, pomladi miren in barvit. Za spočit. Za nas je postal redna stranka oz. mi njegova.

Tiste “oberkrajnarske” mobilne hišice v kampih so se mi pred leti zdele nemogoče, letos smo v njih skoraj dva tedna uživali kot malokdaj. V bistvu smo v njih le spali, ostalo je bilo “outdoor” doživetje.

Ne bi se branil tudi kakšnega avtodoma, ki jih je bilo že v tem času ogromno. In vedno imajo eminentne lokacije ob morju, srečkoti!!

Takšnih obmorskih luštnih potk za sprehajat je na Lošinju “n”, borovci nad glavo pa dišijo in hladijo.

Večeri so bili umetniške stvaritve.

Pridemo spet, naslednje leto, pa še kakšno leto potem. Par dni smo doma, pa bi spet kam šli. Nenasitni.

 

Teta “čbela”

Spet sem se malo potopil v makro svet in bilo je čudovito, rumeno in zeleno.

Vse iz roke, z Nikkor 55mm f3.5 Ai in 180mm f2.8 Ai + kitajski predobročki. In ugotavljam še nekaj, da ima fotografija svoj čar predvsem takrat, ko se moraš malo bolj potruditi, kot npr. z objektivi, kjer moraš sam nastavljati ročno zaslonko in čas osvetlitve. Naslednja faza, ki jo moram osvojiti, je uporaba stativa pri taki vrsti fotografije. Zaenkrat sem prelen, pa tudi rezultati iz roke so zame več kot zadovoljivi.