Javna služba
Odkar hodim v službo, sem javni uslužbenec. V naši državi je to slabšalna beseda. In odkar hodim v službo, poslušam omaleževanje javnih uslužbencev. Najpogosteje v smislu: “A sploh kaj delate?, A ste spet na kofetu? Sej ste sami lenuhi!”, in podobne opazke. Sam sem si vedno želel delati v javnem sektorju zaradi možnosti narediti nekaj dobrega za širšo množico ljudi, za kraj, za mesto, za državo, za vse skupaj. Nikoli si nisem želel javne službe z namenom, da bi se lahko “švercal”. Verjamem in vem, da se to da.
Pred leti sem delal na občini, danes v javnem zavodu. Že med tema dvema službama je razlika, ogromna. Zato je metanje javnih uslužbencev v isti koš nepravično do mnogih ljudi, ki se trudijo kaj dobrega storiti. Največkrat slišim omaleževanje javnih uslužbencev iz ust kakšnih kvazi privatnikov, ki mislijo, da s prodajo cenenih kitajskih artiklov delajo najpomembnejšo stvar na tem planetu, ali pa prepričljivih prodajalcev knjig tipa “od vrat do vrat”, ki najbolj ranljivi skupini državljanov (beri: starim mamam) vsiljujejo “nujne knjige”. Taki mi ne bodo več solili pameti. Sploh pa ne zato, ker jih poslušam pri jamranju kako jim gre težko, da delajo petke in svetke, da si ne morejo nič privoščiti, potem pa naslednji dan pred njihovo “skromno” vilo opazim novega BMW-ja, gliser, prikolico in bazen. Mater mu gre slabo! Da se ne bom spustil še v kategorijo obrtnikov, kjer je cela paleta “znalcev”, ki res znajo dobro nakladat in veliko manj kvalitetno delat. Pa da ne bom tudi jaz metal ljudi v isti koš. So tudi dobri, pridni, vestni, a kaj ko jih nisem prav mnogo srečal.
Torej, za kaj gre? Prepričan sem, da je vse v ljudeh, v posameznikih. Če si priden in sposoben človek, boš delal dobro v privatnem ali javnem sektorju. Poznam cel kup ljudi, ki v javnem sektorju delajo čudeže, pa tudi kar nekaj, ki so tam samo zato, da so. Poznam tudi odličnega vodovodarja, pa legendarnega prodajalca glasbenih plošč, pa odličnega fotografa, neprecenljivega malarja. Poznam pa tudi neprijazne trgovce, nesposobne arhitekte, bančne goljufe in parketarje samo z levimi rokami.
Se pa popolnoma strinjam in podpiram idejo o tem, da javna služba postane bolj fleksibilna v smislu možnosti lažjega odpuščanja in zaposlovanja. Javna služba je namreč sinonim za službo, ki je večna, ne glede na to, kaj znaš pokazati. Podpiram tezo, da bi bilo potrebno slabe učitelje odpustiti, slabe zdravnike tudi, pa neprijazno uslužbenko (svetovalko) na upravni enoti in zaposliti sposobne ljudi. Še prej bi morala javna služba ponovno pridobiti svoj ugled, spoštovanje, ki ga je z leti izgubila. Žal, ker se v tem ugledu izgubi množica res kvalitetnih delavcev.
Za konec še ena kratka, resnična zgodba o povezavi javnega in privatnega sektorja. Kar znaten del privatne sfere je namreč močno vezan na javnega, preko financ seveda. Za nekatere je celo glavni finančni vir. Bilo je že pred leti, ko smo na občini pripravljali prostorski plan. Zunanji izvajalec (privatni sektor) je za občino opravljal digitalizacijo in načrtovanje. Po pregledu njihovega osnutka sem ugotovil, da v digitalnem planu manjka del občine. Po dogovoru sem manjkajoči del v okviru službe v enem dnevu sam digitalno obdelal. Bilo je popolno naključje, da sem naslednji mesec pri tajnici zagledal izdani račun omenjenega zunanjega izvajalca, kjer je bilo navedeno delo, ki sem ga jaz opravil. Pogledam še ceno in takrat me je skoraj kap. 5000€. Za delo, ki ga je namesto njih opravil nekdo drug v enem dnevu, so zaračunali 5000€!!! Vodjo oddelka sem obvestil o nepravilnosti in veste kaj? Izdali so račun za polovico omenjenega zneska! Takrat mi je postalo vse skupaj kristalno jasno. Ne dolgo zatem sem zamenjal službo.
