Vsako leto vsaj enkrat načnem temo o smislu objavljanja na blogu oz. spletnem dnevniku. Je že tako, da vsaj toliko, kot mi je ta blog dal, mi je tudi vzel. Predvsem časa in nekaj malega zasebnosti. Samo Bojana ve, koliko ur sem zvečer presedel pred računalnikom, da sem bodisi urejal fotografije, pisal včasih bolj, včasih manj resne, poučne, zanimive objave.
Večkrat sem se že skoraj odločil in prekinil, a vedno znova me nekaj žene, da nadaljujem. V prvi vrsti je to motivacija, da se trudim s fotografijo. Nikoli si nisem mislil, da bom prilezel tako daleč. Želim si tudi ozaveščati ljudi, predvsem o naravi. Trudim se v vsaki objavi bodisi s fotografijo bodisi skozi besedilo vplivati na čustva ljudi in prebuditi čut do narave, ki nas obkroža. Seveda se dotaknem tudi ljudi, ki mi veliko pomenijo.
Zakaj sem torej spet načel to temo o smislu bloga? Ker sem si nekaj obljubil in hotel deliti na tem mestu, a sem si premisli. Zasebnost še vedno veliko pomeni. Čeprav javna sfera velikokrat zna premamiti, pa se je vseeno potrebno zavedati, kaj je zasebno in kaj javno. Ko prebiram množico spletnih dnevnikov, ugotovim, da je veliko takih, kjer zasebnosti sploh ni, kjer ni nobene vsebine, ki bi bila javna, pa ljudje še vedno to objavijo na spletu, ki je javen.
In v čem je ta zapis drugačen od zadnjih besed, ki sem jih navedel in so kritične. Pojdi nazaj na prvo fotografijo. V ozadju Triglav, spredaj pa hlev na Pokljuki. Hlev, ki ga je investitor pobarval v skorajda kričečo rjavo-rumeno barvo. Če bi investitor upošteval pravila, priporočila in nasvete in bi upošteval stoletno tradicijo stavbarstva, potem bi uporabil les brez barvnih premazov. Enostavnejše ne gre, a spet se je pokazala slovenska tradicija, kjer ima vsak svoj prav. Marsikdo mi reče, pa kaj se sekiraš, saj je v redu. Seveda je v redu in se ne sekiram, a lahko bi bilo bistveno bolje, predvsem pa bolj spoštljivo.
