Pri turni smuki ni lepo samo navzdol, včasih je celo lepše navzgor. Oboje hkrati? Redko, ampak zato toliko bolj noro. In ko ti enkrat ni dovolj, nalepiš pse in ponoviš zadevo.
Sobotni Javornik je ponudil prav vse, kar turna smuka združuje. Odlično družbo, odlične razmere, orle nad glavo (dobesedno), sonce na licih, veter v laseh in razgled za bogove.
Ob trenutnih razmerah v visokogorju, trenutnem času, ki ga namenjam turni smuki in trenutnih svežih informacijah, si izberem za cilj Javornik nad Lomom pri Tržiču. Tokrat sam in priznam, da je pasalo. Ni bilo čakanja drugih in čakanja name.
V oblačnem in mrzlem (-10 stopinj) jutru jo s parkirišča, kjer je izhodišče za Dom pod Storžičem, mahnem po vlaki skozi gozd in čez senožeti do gozdne ceste, ki pelje do planine Javornik. Malo pod Belo pečjo je meja med turobnim in sijočim. Jutro postane čudovito belo in sončno. Tokrat jo s ceste uberem po povsem novi poti, ki me po soncu in strmih klancih pripelje na vrh po JZ strani.
Četrt na deseto sem na vrhu, v družbi še štirih turnih smučarjev. Spoznam Markota, takoj opazim žolno, ki jo ima pripeto okoli prsi. Kar malo me je sram, ko pomislim, da sam še vedno nisem investiral v svojo varnost. Spregovoriva nekaj besed, potem pa skupina že hiti naprej, za bližnji gozdi rob, v pričakovanju nezvoženega pršiča.
Sam se odločim, da bom odsmučal kar po skoraj že povsod zvoženem pobočju, ker sem na vzponu že spoznal, da danes od smučarije ne bo veliko. Sedim in razmišljam o turnem smučanju, varnosti. Spomnim se lanskega leta, skoraj natanko leto je že, ko nas je pod Višem odnesel plaz. Takrat sem spoznal, kako te plaz hitro preseneti, nepripravljenega, kakšno moč ima, kako nemočnega sem se počutil in kako sem začutil tisti piš konca. Lani se je srečno izteklo.
Poceni šola, brez posledic, s strahom v hlačah. In seveda izkušnjo, ki mi je dala misliti. Premišljevanje prekine truma turnih smučarjev, ki se zgrinja na vrh z vseh strani. Res je lep dan, čeprav so razmere za smučanje čisto zanič.
Pred spustom se še enkrat razgledam naokoli, Javornik ima namreč totalno razgledno lego. Ker vem, da spet nekaj dni ne bom videl sonca, skušam trenutke čim bolj izkoristiti. V daljavi se vidi Dobrča, zadaj julijci s Triglavom na čelu.
Pa “spihani” Storžič. In na spodnji fotki Kočna in hribi nad Jezerskim.
Sledil je le še spust v meglo, zgoraj sem ujel še nekaj pršičastih zavojev, se nato dolgočasil pri cestni vožnji in na koncu preklinjal na kložastih senožetih. V celoti gledano pa je bil dananšji Javornik odlična kondicijska tura s sončnim pridihom.
Včasih ne vem več, komu naj se zahvalim za to srečo, da me v življenju vedno obdajajo neverjetno pozitivni in dobri ljudje. Mogoče le moje oči vidijo tako, mogoče le moja duša čuti tako, ampak vendarle. Bojano mi je poslala srečna zvezda, prav tako malo Gajo. Zanju sem od vsega najbolj hvaležen.
Potem so tu vsi sorodniki, o vsakem bi lahko napisal svojo zgodbo, vsak ima posebno mesto pri meni. Pa prijatelji, takih ne najdeš daleč naokoli. Kako sem pristal v trenutni službi, ki je zame sanjska, pa mi tudi ni čisto jasno. Na koncu omenim še sodelavce, spet neverjetni ljudje, med njimi imam nekaj tudi pravih prijateljev. Dva še posebej. Tanja in Jože sta na isti frekvenci, kjer koli nas družijo službene obveznosti, povsod tam tišimo skupaj. Enostavno se čutimo, imamo podobne poglede na svet, na službo, odnose in podobno. Lani smo ustanovili ferajn znotraj zavoda. Jože je alpinist stare šole, ko so se varovali čez pas in ramo, Tanja pa novopečena alpinistka. Jaz sem v tej druščini kvazi alpinist, ki njune prevelike apetite spravlja na realna tla, tako da raje izpeljemo kakšno turo za dušo, kot pa da bi pisali junaške zgodbe.
Včeraj smo udarili eno večerno smuko na Mrežce. Za mene je bil to prvi obisk Mrežc, za njiju nevestavečkateripovrsti.
Vse je kazalo na to, da se bo naredil fantastičen večer.
Nikjer niti sapice vetra, mraz znosen, pršiča vse polno naokoli.
Na temenu Mrežc so se v ozadju pokazali z večernim soncem ožarjeni velikani Julijskih Alp. Čeprav vsi trije kar dobro poznamo naše gore, pa smo vseeno pošteno vzdihovali ob pogledih.
Mali Draški vrh
Planika
Osrčje Julijcev
Vrh je kar prekmalu prišel. Sonce se je hitro spuščalo za zaveso gora, zato smo se hitro preoblekli in pripravili za spust. Kljub mrazu je bilo nujno še malo poškljocati.
Pokljuka s planino Javornik
Igra vetra in snega
Karavanke in Kamniške Alpe, spodaj Lipanca
Smučali smo po globokem pršiču, zaradi blagega naklona celo preglobokem. Tanja se je nekajkrat z oči v oči srečala s strukturo snega, Jože pa s trdnostjo smrekovih vej. Dan smo zaključili ob poslušanju pravljice o Zlatorogu. Kaj več bi si človek lahko še želel?
Ko me je Luka ob 4-ih zjutraj poklical in mi dejal, da se mi ne bo pridružil na smuki, nisem bil prav nič razočaran. Po psihično napornem tednu, mi je tudi družba s samim sabo v hribih kar dobro dela. Smer Rodica.
Sonce me je ujelo tik pod planino Suha. Joj, kako pogrešam jutra v hribih. Ptiči so žvrgoleli, da le malokdaj tako. Na Rodico me zadnje čase kar pogosto zanese. Enostavno mi je tukaj lepo za znoret.
Sneg je sicer umazan in ga hitro pobira, toda je dobro predelan in že na planini sem vedel, da bo smuka odlična.
Takoj nad kratkim skokom nad planino že ugledam Malo Rodico. Na nebu pa ovčke. Izredni pogledi.
Nikjer naokoli žive duše, začuda, Rodica je namreč eden bolj obleganih turnosmučarskih ciljev.
Za vogalom že ugledam vrh. Za 9. maj je še vedno precej zalito. In za zgodnjo uro niti najmanj trdo, temveč ravno prav odjenjano.
Tik pod vrhom sem ugledal še dva souživača, ki pa sta se že začela spuščati. Pogled na njune zavoje mi privabi nasmešek na usta. Razmere izgledajo odlične.
Tik pod vrhom me zajame močan jugozahodnik, vendar mraza od nikoder. Zjutraj pri avtu je bilo 10 stopinj.
Na vrhu naredim par fotk, pojem jabolko …
… in tik preden se sonce skrije za oblake, odsmučam v dolino. Zavoji lepi, škoda ker nisem mogel te fantazije deliti še z nekom na licu mesta. Pa drugič.
Zgornja slika pove vse o pomladanski turni smuki, spodnja pa, da hitrost ni vse, tud počasi se daleč pride.
Več fotk tukaj
