Izletniška karta Triglavski narodni park

Tole bo verjetno najbolj samovšečna objava, kar jih je bilo na tem blogu.

Pred leti si niti pomisliti nisem upal, da bi bila lahko katera od mojih fotografij na naslovnici kakšne od planinskih ali izletniških kart, danes je to stvarnost. Pri Geodetskem zavodu je namreč izšla nova izletniška karta za Triglavski narodni park, v merilu 1:50.000, z novo mejo TNP-ja in naslovnico, ki jo krasi moja fotografija. Fajn občutek, da katera od fotografij dobi tudi uporabno vrednost, še boljši pa je občutek, da je na naslovnico prišla fotografija planine Krstenice, torej fotografija, ki govori o prisotnosti in delovanju človeka v izjemnem naravnem ambientu narodnega parka. To čutim kot doprinos k ohranjanju in spoštovanju kulturne in stavbne dediščine bohinjskih planin.

Več o karti na spletnih straneh Geodetskega zavoda Slovenije.

Knežke Ravne

Prejšnji teden sem obiskal Knežke Ravne, naselje nad Baško grapo, ki se je skupaj z okoliško krajino priključilo narodnemu parku, kar je svojevrsten uspeh novega zakona o Triglavskem narodnem parku. Obisk me ni pustil ravnodušnega, nasprotno, navdušen in presenečen sem bil nad naravo, kulturno krajino in ljudmi. Prezgodaj je za komentarje in analize o tem, kaj bo za tri še živeče domačije prinesla vključitev v park, dovolj zgodaj pa je za želje, da bi ti ljudje še dolgo živeli tam, kjer je stik človeka z naravo še tako pristen, da se ob vračanju v dolino s cmokom v grlu še premočno zaveš razlike med našim lagodjem in njihovim trudom za preživetje.

Kakšno besedo več o Knežkih Ravnah bom napisal, ko bom našel malo več časa. Zaenkrat samo kratek filmček, ki je skupek fotografij in video posnetkov z Nikonom D300s. Glasbena podlaga (naslov skladbe je Dawn) je delo Sonic Mystery (Dejan Bucalo in Urška Rakovec).


Za ogled videa v HD, pa kliknite tukaj.

Trenta

Trenta je zagotovo med najlepšimi stvaritvami narave in človeka na tem planetu. To osebno mnenje se vedno znova potrjuje, ko obiščem dolino, ki jo tako močno zaznamuje biserno zelena reka Soča. Brez vpliva človeka na ledeniško preoblikovano dolino, bi bila Trenta sicer manj očem privlačna, vendar še vedno skrivnostna podložnica vencu sivega obzidja Julijskih Alp.

Čeprav mi lahko marsikdo očita, da sem preveč domoljuben, pa vseeno trdim, da so Julijske Alpe res nekaj posebnega. Zakaj?

Osnovna značilnost Julijskih Alp je, da so grajene iz sedimentnih kamnin, torej tistih, ki so nastale z odlaganjem apnenčevega mulja na dno morja. Razlaga je suhoparna, vendar v primerjavi z večjim delom centralnih Alp glede izoblikovanosti površja odločilna. Centralne Alpe po večini gradi siv in temen granit (magmatska kamnina) ter cela paleta rjavih metamorfnih kamnin (gnajs, skrilavec, blestnik, …). Nadmorska višina teh Alp je sicer neprimerljiva z Julijskimi Alpami, zato so z vidika človeške želje po doseganju višinskih rekordov veliko bolj privlačne. Prav njihova višina je tudi vzrok za nešteto ledenikov, ki kot smrklji polzijo proti vznožju gora.

Za hip pozabimo na rekordne višine in razsežnost gorskih verig osrednjega dela Alp in se prepustimo občutkom, ki jih doživimo ob doživljanju enih in drugih. Upam, da moje osebno mnenje ne bo koga preveč užalilo, vendar menim, da so Centralne Alpe ravno zaradi drugačne kamninske sestave precej bolj monotone kot Julijske Alpe.

Večni sneg pod najvišjimi granitnimi špicami, razbiti ledeniki, pogosto umazani od tovora, ki ga nosijo s seboj, se težko primerjajo z vsakim letnim časom spreminjajočimi blazinami gozdov pod nazobčanimi grebeni, pahljačastimi melišči, sivimi monolitnimi stenami in kraškimi podi.

Že samo pogled na površje Julijskih Alp z dna doline je lahko prav navdušujoč. Prek smaragdno obarvanih alpskih rek, ki drvijo med snežno belimi ledeniškimi balvani ali pa skozi ozka korita, prek obdelanih ledeniških teras, kjer so razpršeno posejane domačije, prek bujnih bukovih gozdov, prek v jeseni pozlačenih macesnovih sestojev, prek zatrepov ledeniških dolin, in vse do prepadnih, s stolpi prekinjenimi skoraj tisočmetrskimi sivimi stenami, do v večerni zarji ožarjenih škraltnih vrhov, grebenov in sedel.

Tako pestra neživa narava ni po naključju tudi podlaga za pestro sestavo živega sveta. Malo kje na svetu je na tako majhnem kraju moč srečati toliko različnih rastlinskih in živalskih vrst.

Še dve posebnosti našega alpskega sveta bi rad poudaril v luči primerjave s centralnimi Alpami. Poleg pestre žive narave lahko v nemih kamninah Julijskih Alp spoznamo več milijonov let stare fosilne ostanke nekdanjega morskega okolja. Teh zanimivih srečanj na pokopališčih zemljine zgodovine ne bomo doživeli v magmatskih in metamorfnih delih centralnih Alp, saj se fosili v njih ne ohranijo.

Pestrost površja zaznamuje tudi visokogorski kras z neštetimi oblikami površinskega in skrivnostmi podzemnega sveta. Sedimentne kamnine, med njimi predvsem apnenec, se ob prisotnosti padavinske vode in snežnice veselo topijo. Prav topnost pa je povzročila nastanek čudovitih kraških površinskih oblik (škraplje, žlebiči, lašte, podi, …) in temačnih podzemnih brezen in kraških jam.

Površinske vode, razen peščice ledeniških jezer, ki so se ohranila bolj kot slučaj, ne bomo srečali v visokogorju Julijskih Alp. Vsa voda namreč skozi razpoke v apnencu ponikne in tvori obsežne vodonosne sisteme v obliki podzemnih voda. Šele ko ta voda naleti na nepropustne kamnine ali posamezna nepropustna območja, pride na površje v obliki kraških izvirov, ki so ponekod prav spektakularni (npr. Boka).

Naj bo dovolj o lepotah Julijskih Alp, treba jih je doživeti, da jih lahko občutimo. S tem zapisom nisem želel zmanjšati lepot ali bog ne daj vrednosti narave Centralnih Alp, ali pa poveličati lepoto Julijskih Alp, hotel sem predstaviti osebna občutenja ob doživljanju pokrajine, ki je prav zaradi drugačne sestave toliko drugačna od ostalih. In ja, Trenta kljub velikim družbenim spremembam ostaja lepotica Julijskih Alp, za katero velja vse, kar je lepega v tem zapisu.

Radovna

Zadnje obdobje je čas tisto, kar skušam najti v brzini vsakdana. Tudi motivacije in idej za kakšne nove fotografske motive mi zmanjkuje, kot le malokdaj.

Letos sem večkrat obiskal dolino reke Radovne. Dolina Radovne se precej razlikuje od naših ostalih alpskih dolin, saj je vrezana med Pokljuko in Mežaklo v smeri SZ-JV, medtem ko so vse večje julijske lepotice (Vrata, Kot, Krma, Trenta, Koritnica, Tamar) v smeri SV-JZ.

Še ena razlika je več kot očitna. Radovna ni okrašena z vencem sivega zidu prelepih vršacev (razen v Zgornji Radovni), temveč jo zastirajo neugledna, gozdnata in strma pobočja Mežakle in Pokljuke. In ravno zato je bila dolina Radovne v moji glavi vedno manj vredna.

Zadnja leta, ko večkrat zaidem v dolino, pa spoznavam, da je to pravi pravcati biser med alpskimi dolinami. Toliko vode, kot se jo zbere v dnu doline, in povrhu še odlične kvalitete, ne najdeš drugje po Sloveniji. Obe visoki kraški planoti, Pokljuka in Mežakla, sta kot ogromna vodohrama in hkrati na površju še čistilca padavinske vode. Kraške lastnosti apnencev, ki gradijo ta dva obsežna zbiralnika, povzročijo, da vsa padavinska voda odteka po podzemnih kanalih, razpokah, breznih v dno doline reke Radovne. Ravno prav so nagnjene tudi plasti apnencev, da voda najde pot ravno proti dolini. Na dnu doline pa so obilni rečni in ledeniški nanosi ter plasti neprepustne jezerske krede, ki podzemno vodo potisnejo na plano.

Poleg kraških izvirov, ki so značilni za dolino Radovne, je dolina v mojih očeh iz grdega račka postala skorajda kraljična tudi zaradi Pokljuške soteske, o kateri sem pisal tule in tule in ki je eden od nujnih postankov vsake duše, ki zaide v ta konec naših Julijskih Alp.

Seveda pa je glavno hranilo doline sama reka Radovna, ki ima izvir pri Jutrovi skali v Zgornji Radovni. In če je reka Soča sinonim za najlepšo alpsko reko, bi lahko Radovno označili za eno izmed najbolj skrivnostnih rek. Ko potuješ skozi dolino, se ti pogled na reko stalno izmika, potrebno je zapustiti glavno cesto in se ji približati na bolj oseben način. In ta osebni stik nikoli ne razočara, saj ima Radovna poseben čar, ki ga je nemogoče opisati.

Svoj doprinos lepotam doline je prispeval tudi človek z ustvarjanjem kulturne krajine. Brez njega ne bi nastali obsežni roti, kjer je zaradi posebnega ledeniškega reliefa (grbinasti travniki) moral človek kositi travo na roke ali pa prepustil živini oz. drobnici, da je travnike popasla.

S tem, ko je pridno obdeloval rote, ni ustvaril le edinstvene kulturne krajine, temveč je ponudil prostor uspevanju najrazličnejših rastlinskih in živalskih vrst na travniških in pašnih površinah, ki v gozdu nimajo ustreznih bivalnih razmer.

Posebej v pozni pomladi in zgodnjem poletju dolina Radovne kaže svojo najlepšo podobo. Močne zelene barve travnikov, gozdov in reke Radovne prekinjajo čudovito pisani travniki in modro nebo.

Radovna me je prevzela, zato se bom vedno rad vračal v to mirno alpsko dolino, polno majhnih skrivnosti.