fotogaja

Kolesarjenje je lep šport. Še lepše je potovati s kolesom. Najlepše pa potovati s kolesom v daljnje kraje s človekom, ki ga imaš najraje.

Težko je v nekaj objavah opisati vse, kar se nama je dogajalo na poti in verjetno to tudi ni namen, saj je prav, da tisti najlepši spomini ostanejo le za naju. Bilo je tudi nekaj težkih trenutkov, ko so ovinki postajali neskončni, ko je Bojanin želodec protestiral na vsakih nekaj km, ko sva po klancu navzdol proti vetru gonila celih 7km/h, ko mi je zobobol onemogočil gastronomskega uživanja ob prostem dnevu in ko mi je po nekaj kilometrih potem, ko sem celo uro popravljal počeno špico, počila še druga.

Če danes gledam nazaj, so bile težave v bistvu ščepec soli na tej prelepi avanturi. Vedno se bom spominjal samo lepih trenutkov in tistih nepozabnih vzdihov za vsakim ovinkom, ko se je prikazala nova pokrajina, nova naselja, novi ljudje.

Velikokrat sem že napisal, da so zame potovanja najboljša šola, šola življenja. In vedno znova spoznavam, da svet ni le eden, svetov je več. Kako drugačno življenje živijo ljudje v Ladakhu od našega zahodnega vsakdana, prikazujejo naslednje fotografije. In če samo pomislim, kako minimalen vpliv imajo ljudje v teh krajih na okolje, potem se mi življenje pri nas za trenutek prav zagnusi.

Priprava ječmenovih zrn se opravlja na prepost, a učinkovit način.

Marelice sušijo na granitnih skalnih blokih.

Za kurjavo so dovolj jakovi iztrebki.

Vsakdanja prehrana je jakovo maslo.

Tole pa je znamenita tsampa in čapati (kruh).

Vedno, ko se vrnem domov s potovanja, potrebujem čas, da se ponovno navadim “navadnega” življenja. Tisto obdobje so mi vsi ljudje doma in v službi malo čudni, njihovi problemi in mnenja nenavadna, nesmiselna, brezvezna. Takrat še močneje začutim razliko med povsem civiliziranim svetom in tistim, ki je bližje naravi, bližje duhovnim vrednotam življenja.

Pomislim tudi na nestrpne ljudi, ki hočejo imeti tisto sekundo vse, kar si zaželijo in jih primerjam s tistimi, ki jih vidim na potovanjih. Tam je mnogokje medicinska oskrba več sto km daleč, novo oblačilo pa kot lepe sanje. Na eni strani so ti ljudje lahko srečni, da niso ujeti v ustroj sodobnega sveta, po drugi strani pa je njihovo življenje še kako težko.

Zato ljudje iščejo uteho v veri oz. načinu življenja, ki jim prinaša neko upanje za prihodnost.

In verjemite, da sem na potovanjih videl nasmehe, ki so kljub težkim razmeram tako iskreni, da te zaboli srce.

Še eno razliko čutim na potovanjih. Občudovanje narave in kulturne krajine je le strast popotnika in turista. Prebivalci svoj kraj domejajo drugače. Predvsem jim narava prinaša dobrine za preživetje. Ampak prepričan pa sem, da se je tako tankočutna, nenasilna in odprta religija, kot je budizem, lahko razvila le tu, na Tibetanski planoti, tudi zaradi obširne, razsežne pokrajine in njenih lepot.

Tako, naj bo dovolj o Ladakhu, tej čudoviti pokrajini s srčnimi, z budizmom prežetimi ljudmi. Upam, da sem Ladakh uspel prikazati kot deželo, v katero se je vredno odpraviti zaradi razumevanja drugačnosti življenja, pokrajine in kulture. V Ladakh se ne odpravljajte na lov za štemplji v vašem potnem listu ali pa zaradi osvojitve visokih prelazov, tudi ne zaradi zapolnitve žepa kakšni od novodobnih evropskih agencij, ki ponujajo vrhunska doživetja za vrhunsko ceno. Ladakh je za potovanje enostaven, ni velik, ni nevaren, zato se odpravite kar sami. Le tako se boste vrnili z bogato izkušnjo, ki bo obogatila vaše življenje in življenja ljudi okrog vas.

Z Bojano sva si vedno močno želela doživeti Tibet. Ker pa je Tibet težko doživeti po svoje, brez prisotnosti vodičev, brez dovoljenj in drugih nevšečnosti s Kitajci, sva se odločila obiskati Ladakh. Ladakh je geografsko že del Tibetanske planote, zato sva upala, da bodo občutki res pravi. In nisva se motila, v trenutku, ko sva resnično s kolesi zapeljala na streho sveta, so nama prišle solze na oči. Ne vem zakaj, ampak ta pokrajina nama je res nekaj posebnega. Za mnoge je to ena sama puščoba, en sam nič, za naju ravno nasprotno. Prostranstva, ki jih doživiš v teh krajih, ti vzbudijo tako močan občutek svobode, da ti resnično zastane dih, pokrajina te poskra vase, počutiš se majhnega in nemočnega, da začneš spoštovati naravo kot tisto božjo silo.

Ladakh, kot tudi vsa Tibetanska planota, je zelo sušna dežela. Gorski grebeni, ki se dvigujejo nad južneje ležečo indijsko nižino, zaustavijo večino vlažnih zračnih tokov, tako da na planoto redko zaide kakšna vremenska motnja. V bistvu gre za visokogrosko puščavo. Erozija je zaradi ekstremnih temperaturnih razlik in vetra vseskozi na delu, ustvarja pa neverjetne oblike.

Povsod tam, kjer je v zaledju še vedno večni sneg in ledeniki, pusto pokrajino v zelene oaze spremenijo ledeniški potoki in človek s svojim namakalnim pristopom. Ledeniki so edini vir pitne vode oz. vode nasploh. Zelene oaze tvorijo take kontraste, da skorajda bolijo oči.

Kolesarjenje nama je omogočilo, da sva se potikala po različnih višinskih pasovih in tako sva lahko doživela v sicer monotoni pokrajini precejšnjo raznolikost. Spustila sva se do sotočja reke Ind in Zanskar,

se dvignila do ledeniškega jezeka izpod Nun-a in Kun-a,

okušala prah ledeniških moren,

si privoščila kratke rokave na višinah nad 4000m,

ovinkarila po mogočnih rečnih dolinah z ledeniškimi kapami nad seboj.

Zaradi geološko gledano mladega gorstva, kot je Himalaja, so prizori na poti včasih res fantastični. Dvigovanje debelih skladovnic kamnin, njihovo gubanje, narivanje, prelamlanje ter njihova pestrost, sestava, plastovitost ustvarjajo skupaj z nedavno ledeniško in še vedno prisotno hudourniško, vetrno in temperaturno ter kemično erozijo, skorajda umetniške prizore.

Na koncu ostane le upanje, da nama bo še kdaj dano doživeti kaj tako lepega.

Na potovanjih so najlepša doživetja povezana s srečanji z domačini. Šele ob stiku z ljudmi lahko v popolnosti doživiš pokrajino, saj so ljudje vedno odsev dežele, v kateri živijo.

Ladakh je budistična dežela, kjer je vera način življenja. Povsod v Ladakhu se zato počutiš prijetno, ljudje te pozdravljajo s simpatičnim “Jule” (izgovor: džuleeee) in se smejijo, navkljub škrbastim zobem.

Seveda se tudi v Ladakhu ljudje ločije na menihe in tiste navadne ljudi. Vsaj eden od otrok v družini se pridruži samostanu in se pri osemnajstih letih nato odloči za življenje v samostanu ali izven njega. Do osemnajstega leta pa je samostan šola. Ostali otroci pomagajo pri delu na polju.

Delo na poljih je primitivno, s prastarimi orodji, a vedno s pesmijo v ustih in nasmehom na obrazu.

Še posebno glasno odmeva po vasi za časa mletja ječmena, ki je njihova glavna sestavina v prehrani. Iz ječmena namreč izdelujejo njihovo najbolj priljubljeno jed – tsampo.

Posebna zgodba potovanj so otroci. Z njimi imaš največ stika. Usmerijo te, ko se na poti izgubiš,

prosijo za kakšen svinčnik,

se zabavajo ob pogledih na tvoja oblačila in frizuro,

opazujejo te kot bitje z drugega planeta,

ali pa te pogledajo tako čutno, da se ti stopi srce.

Ladačanke imajo zelo rade nakit. In vam povem, nakita je na tone, pa tudi lep je, brez dvoma.

Največ se za nakit uporabljajo najrazličnejši turkizi v kombinaciji z rdečimi koralami.

Značilne so tudi volnene kape v rjavi barvi.

Zahodni del Ladakha je muslimanski. Tudi v tem delu so ljudje že skoraj nadležno prijazni. Spremenijo pa se obrazne poteze in človek takoj ve, da je v drugem svetu.

Za konec pa še fotografija, katere ponosna lastnica je Bojana in je verjetno najboljša fotka iz celotne najine zbirke posnetkov, narejenih v Ladakhu. Predvsem je fotografija močna zaradi izrazov na obrazih otrok. Pri tem naj še dodam, da so bile fotografije, ki jih zadnje dni objavljam v sklopu potovanja v Ladakhu, posnete s kompaktnim digitalcem in na dia filme s Canonom EOS 300 ter potem nekatere boljše, večina pa slabše skenirane v digitalno obliko.

Ladakh je dežela prelazov in gomp. Gompe so drugo ime za budistične samostane. Zaradi svojstvene lege Ladakha na severu Indije, ta majhna budistična dežela ni bila deležna kitajskega genocida in uničevanja kulture, kot ga je doživel Tibet. Gompe so zato povečini odlično ohranjene, njihove lokacije pa so včasih osupljive.

Samostan Lamayuru je eden najbolj fotogeničnih budističnih samostanov na sploh. Leži na obrobju nekoč velikanskega jezera, katerega ostanki so izoblikovali današnjo čudovito okolico.

Prvotno je bil samostan zgrajen iz petih stavb, od katerih je danes ohranjena le osrednja. Še vedno je v samostanu kakšnih 150 menihov.

Lamayuru leži že precej na zahodu Ladakha, v bližini pakistanske meje. Bolj se bližamo Pakistanu, večji je vpliv muslimanske vere. Del budističnega prebivalstva Ladakha je v preteklosti sprejelo muslimansko vero in nastala je zanimiva kombinacija. V dolini Zanskar tako naletimo na kraje, kjer si budistični samostani in mošeje podajajo roke. Pri tem pa v oči bode gromozanska razlika v oblikovanju gomp in mošej. Gompe se namreč tesno prilagajajo naravnemu okolju, medtem ko mošeje nekako “sekajo ven”.

Mošeja v Padumu se ne more primerjati z gompo v Phuktalu.

V nadaljevanju podajam še nekaj primerov slikovitosti gomp v Ladakhu. Na naslednji fotografiji je Tikse gompa v bližini Leh-a, glavnega mesta Ladakha.

Pa samostan v Zanskarju, nad reko Zanskar.

Gompa v Rangdumu, prav tako v dolini Zanskar, pod mogočnima sedemtisočakoma Nun in Kun.

Na koncu pa še nekaj utrinkov budističnih templjev v Leh-u.