fotogaja

Na Javornik jo rada ubereva po ‘ta dolgi’ varianti. Avto pustiva v bližini Slaparske vasi in se po gozdnih vlakah in senožetih dvigneva do ceste, ki pelje proti planini Javornik. Začudena ugotoviva, da je cesta splužena čisto do koče na planini in se jeziva kam vse to pelje. Štirikolesniki silijo do konca splužene ceste vse višje in višje v gorsko okolje. Gradijo se novi vikendi, ki so eden od vzrokov za povečan motorni promet. Na planini opazujeva vršno pobočje Ženiklovca, ki naju razočara s skromno snežno odejo. Zavijeva levo na travnik na SZ strani, kjer so razmere precej boljše. Na vrhu se odpre čudovit razgled na okoliške hribe in veselo fotografirava. Spust je bil presenetljivo dober, še posebej sva uživala na senožetih pod cesto. Mir, ki sva ga imela na poti navzgor in spustu so na koncu skalile trume glasnih sankačev, ki so se vile na poti na Dom pod Storžičem.

Končno prva letošnja turna smuka. Čeprav sem si po prvem obisku ‘najlepšega turnega smuka v Karavankah’ dejal, da sem gori pa nikoli več, so me novice o veliki količini novozapadlega snega v Zgornjesavski dolini premamili. V prekrasnem sončnem vremenu smo tik nad Dovjem uživali v pogledih na Julijske Alpe. Toda kmalu je vso severozahodno Slovenijo zajela oblačnost s sneženjem. Proti vrhu se je sneženju pridružil še močan veter in razmere so bile res neprijetne. Ker sva oba z Bojano doma pozabila smučarska očala je bila vidljivost pri spustu na vršnem pobočju nična. Sneg je bil zelo spremenljiv. Zaradi vetra se je na večih mestih že naredila skorja, ponekod se je še dal ujeti pršič. Po cesti je šlo presenetljivo dobro, le noge so pekle kot hudič. Nižje smo po senožetih uživali v krasnem pršiču, pa še vreme se je izboljšalo.