Črnobelo turno smučanje

Moj stari oče je turno smučal že mnogo let pred mojim rojstvom. Pa nisem ravno rosno mlad. In ko sem zadnjič po naključju (hvala Jure) naletel na fotografski zapis turnega smučanja človeka svojih korenin izpred več kot 50-ih let, mi je postalo toplo pri srcu. Začutil sem ponos in spoštovanje do pokojnega starega očeta in bil obenem vesel, da lahko nadaljujem tisto, kar je on že toliko let nazaj počel z največjim navdušenjem. Pri prebiranju njegovih zapiskov hoje po slovenskih gorah spoznaš kako drugačni časi so to bili. Čeprav teh časov nisem doživel, sem začutil nostalgijo. Močno se je spremenila tudi oprema za turno smučanje, mogoče je dandanes v hribih manj snega, veliko več ljudi, več hrupa, toda nekaj ostaja isto – doživetje gibanja v naravi. To upam, da bo ostalo za ‘zmeri’!!

Triglav

“Pr’sežem, da ti nisi normal’n. Kuko s lohka Coca Colo na vrh pr’nesu. Dobr, da nimaš še kofeta s sabo” se čudim Ediju na vrhu Triglava. “Dej ti Šrauf, ti pa sam tih bod. Tale Coca Cola ti bo zdele živlene rešila. Kofe bom pa itak na Kredarc spil” reče Edo in mi ponudi pijačo. Coca Cola je stekla po suhem grlu kot še nikoli.
Poleg Edija se mi je tokrat prvič na turni smuki pridružil sodelavec Franci. Njegova kilometrina v hribih je spoštovanja vredna, toda tudi zanj je bil to prvi vzpon na smučeh na Kredarico iz Krme. Štartali smo že pred šesto uro in odlične razmere za hojo so nam omogočile hiter vzpon. Kako pomembno je imeti dobre pse pod smučmi sem dojel v senčnem delu vzpona skozi Krmo, ko sem večkrat poletel v ribo. Šele ko je sonce ogrelo smučino, so psi začeli prijemati in hitro sem se vzpel čez Kalvarijo do Kredarice. Edo in Franci nista bila prepričana v hojo s smučmi, zato sta smuči obesila na nahrbtnik, kar pa se je izkazalo za napačno potezo. Z muko sta prišla do naše najvišje ležeče gorske koče. Z Edijem se nisem spuščal v debate o tem, kakšne so razmere in ali bi mogoče poskusila na vrh, temveč sem mu skoraj ukazal: “Tale sendvič pojem, pol pa greva!”
Razmere proti vrhu so bile odlične, celo pot je bila lepo narejena gaz, jeklenice so bile povečini zunaj in v eni uri sva osvojila vrh.
Prav nič se nisem veselil smučanja s Kredarice, ker sem pri vzponu ocenil, da bo vse skupaj prava muka. Toda kljub ojuženemu snegu smo lahko uživali v vijuganju desno od Kalvarije, čez Kurico in v prečnici pod Draškimi vrhovi. Brez posebnega truda smo pridrsali še čez zadnje travnike do avta in si zaželeli čim več takšnih dni. Aleluja!

Veliki Draški vrh, Tosc in Vernar so nas spremljali na poti iz Krme na Kredarico


Kalvarija


Počitek pred Kalvarijo


Vernar


Franci je svoji gorniški kilometrini dodal še vzpon s smučmi na Kredarico


Trenutek


Edo, Kredarica, greben Rži in Rjavina


Tik pod Malim Triglavom


Trenutek


Trenutek


Edo in vrh Triglava


Pot k ‘Očaku’


Zadnji metri pod vrhom


Lepo vidna grebenska pot


Pogled iz vrha proti Staničevi koči


Aljaž in Škrlatica


Ni vrha brez Edijeve Coca Cole


Mali Triglav


Spust s pomočjo jeklenic


Trenutek


Z derezami po goli skali


Pogled na Mali Triglav in Triglav s Kredarice


Majhna črna pikica je Edo pri sestopu z Malega Triglava

Kolesarsko potovanje po Malem Tibetu

Leta 2004 sva z Bojano 6 tednov preživela v indijski državi Ladakh. Potovala sva s kolesom in zame je bilo to zaenkrat najlepše doživetje v življenju. Nekaj spominov na najino kolesarjenje bom skušal strniti v člankih, ki jih bom objavil na tej spletni strani. Za začetek pa nekaj besed o Ladakhu.
Ladakh je dežela prelazov in gomp (budističnih samostanov) na skrajnem SZ Indije ob meji s Pakistanom in Tibetom. Je del obsežne Tibetanske planote in si lasti naziv zadnjega ‘Shangri La’, kar pomeni obljubljeno deželo čudovitih naravnih lepot in ljudi. Po velikosti se lahko primerja s Škotsko, vendar pa ga lahko razen velikosti primerjamo le s Tibetom. Arhitektura, kultura, budizem kot način življenja, kmetovanje, prehranjevanje in pokrajina obeh dežel so si v marsičem podobni.

f1000004-large

Visokogorska himalajska pokrajina Ladakh ima ekstremno sušno klimo, kjer je vir pitne vode skrit le v ledenikih visokih vrhov zahodne Himalaje. Vso vlago in monsunsko deževje posrka prva višja himalajska pregrada in v Ladakh zaide le redko kakšna vremenska motnja. Pokrajina je pestra in barvita, kar je posledica velikih razlik v nadmorski višini ter močne erozije in s tem obarvanja kamnin. Naselja so redka, posejana pa so na nadmorski višini od 2700 do 4500 m, nomadske naselbine prebivalcev ‘Chang-pa’ pa segajo tudi više.

pugthal-large

Kar devet stoletij dolgo je bil Ladakh samostojna dežela, ki je veljala za središče oz. stičišče starodavnih trgovskih poti, kjer so se srečevale različne kulture osrednje Azije (Kashmirja, Punjaba, Tibeta). Šele leta 1947 pa je bil ta majhen zaklad priključen državi Jammu&Kashmir, ki je del Indije. Pa vendar se v Ladakhu človek ne počuti nič kaj indijsko. Ladakh je namreč prežet s tibetanskim budizmom. Budizem kot način življenja in čudovita himalajska pokrajina, kjer se dopolnjujeta sušna visokogorska pokrajina z zelenimi, kulturno obdelanimi dolinami in belimi jeziki ledenikov ter večnega snega na vrhovih ene izmed številnih himalajskih verig se združujeta v podobo Ladakha, ki je edinstvena in te prevzame ob prvem stiku z njo. Zapelje te s svojo preprostostjo ljudi in lepoto narave.

f1000017-large

Budistični nauk se je na poti iz Indije v Tibet najprej zakoreninil prav v Ladakhu, ki je bil v zgodnjem obdobju prestolnica budizma, dokler se ni center nauka preselil bolj na vzhod v centralni Tibet, kjer je doživel tudi svoj razcvet ter ob vdoru Kitajcev v petdesetih letih 20. stoletja tudi hud udarec. Ladakh kitajskega genocida in uničevanja arhitekture ter kulture ni doživel, zato so budistični samostani (gompe), budistični nauki in način življenja ohranjeni v prvotni obliki. In medtem ko je bil Tibet dolga stoletja povsem nedostopen za tujce, je bil Ladakh zaradi svoje trgovske lege vedno na prepihu najrazličnejših kultur. Te so poleg dobrin prinašale svoje vrednote, nauke in svojstven življenski slog. Vse našteto je imelo vpliv na kulturno in versko podobo ladačanov, ki je postala še bogatejša, pestrejša in zanimivejša. Največji vpliv so imeli muslimani na zahodu Ladakha, ki so prihajali iz Baltistana (Pakistan). Prvotni prebivalci so na zahodu zaradi močnega vpliva Shia in Sunni muslimanov prevzeli Islam, vendar se je večji del budističnega nauka ohranil ter tako ustvaril edinstveno kombinacijo.

Več o Ladakhu najdete na spletni strani http://en.wikipedia.org/wiki/Ladakh.

f1000020-large1

Ekološka stopinja

Država Kerala je čudovita. Rečni kanali se vijejo skozi nasade kokosa, vrvež na trgih ob rečnih bregovih se prepleta z otroškimi glasovi in njihovo igrivostjo. Ob sprehodu po mestu Kovalum te spremljajo smejoči obrazi domačinov in živobarvni sariji čudovitih žensk. Na ulicah so festivali, smeh se razlega daleč naokrog. Ko doživiš take kraje in ljudi te prihod nazaj v Evropo lahko prizadene, povsod dolgočasni in sitni obrazi.

Kerala je ena izmed najrevnejših držav v Indiji. Vseeno je otroška umrljivost v Kerali manjša kot v nekaterih evropskih državah. Povprečna starost prebivalstva je 72 let, kar je več kot povprečna starost črnega prebivalstva v ZDA. 95% prebivalcev Kerale starih nad 7 let zna brati in pisati in ima celo višji delež prebivalstva s podiplomsko izobrazbo kot ZDA. Pomembno je dejstvo, da je število prebivalcev dokaj stabilno, kar gre pripisati matriarhalni družbi in visoki stopnji pismenosti in izobraženosti med ženskami.

Verjetno se sprašujete kaj ima vse našteto opraviti z ekološkimi stopinjami? Ekološka stopinja je produktivna površina, ki je potrebna za zadoščanje človekovih potreb. Američan ali Evropejec dobi potrebno hrano, snovi in energijo iz celega sveta in vsaka od naštetih stvari porabi del omejene produktivne površine celotne Zemlje. Ekološka stopinja Američana ali Evropejca je precej večja od Indijca. Planet Zemlja razpolaga le z 1,5 hektarja uporabne (produktivne) površine za vsakega zemljana pri današnjem številu prebivalcev. Toda ob današnjih vzorcih porabe potrebuje Zemlja kar 2,3 hektarja produktivne površine na prebivalca, kar pomeni, da smo krepko presegli njene nosilne zmogljivosti. Ekološka stopinja na prebivalca Slovenije je 3,85 hektarja, kar je zelo zaskrbljujoče. Velike ekološke stopinje teptajo uporabne svetovne vire, na primer:
- vsako desetletje se uniči 7,5 % vse plodne zemlje
- v zadnjih tridesetih letih so se za 30% zmanjšale gozdne površine, količina pitne vode in morska okolja
- 1/3 ribjih vrst in 1/4 sesalcev je v nevarnosti za izumrtje
Tako se ob rasti svetovnega prebivalstva nevarno oz. skorajda alarmno zmanjšujejo količine naravnih virov. In če bi cel svet sprejel zahodnjaški način življenja, bi za zadovoljitev potreb prebivalstva potrebovali kar pet takih planetov, kot je Zemlja. Lahko torej pomnožimo velikost Zemlje s pet ali pa naš način življenja prilagodimo naravnim omejitvam našega edinega planeta. Verjetno je druga rešitev precej lažja.
Ugotovimo lahko torej, da prebivalci Kerale ne škodujejo Zemlji. Njihova izobrazba, zdravje in življenjska doba se lahko primerja z zahodnim svetom, ženske so enakopravne, rast prebivalcev je stabilna. Dokazujejo, da lahko človek živi zadovoljno, zdravo in visoko kvalitetno življenje z ekološko stopinjo, ki je znotraj nosilne zmogljivosti Zemlje. Tak način življenja je trajnosten in omogoča lepo življenje današnjega rodu z omogočanjem enako kvalitetnega življenja naslednjim rodovom. Mogoče bi se lahko iz njihove kulture in načina življenja naučili kako ustvariti trajnostno družbo zahodnega sveta.
Še nekaj zanimivosti:
- na vprašanje kako vidi zahodno civilizacijo je Gandhi nekoč odgovoril: ‘Mislim, da bi bila to dobra ideja’.
- pionirji v industrijskem (intenzivnem) kmetijstvu so Američani, ki so v zadnjem stoletju izgubili pol svoje vrhnje plasti plodne zemlje
- v bogatih državah sveta živi približno 20% svetovnega prebivalstva, ki porabi za zadovoljevanje svojih potreb kar 86% svetovnih virov.