Cviček

Še so na svetu dobri ljudje!
Zadnjič sem bil udeleženec prometne nesreče. Starejša gospa je namreč namesto predse gledala v tablo za zgodnja jabolka. Nekaj zvite pločevine, štirje prijazni policaji, izpolnjevanje poročil, podpisi, dogovori. In najhuje, zamudil sem polet na Velo polje. Pa drugič. Popoldne sem na zavarovalnici končno ugotovil, da je moja uboga Cordoba vredna toliko, kot moja mesečna plača in da mi bo zavarovalnica povrnila 50% od trenutne vrednosti avtomobila. Jezo do zavarovalnice sem sproščal nad cenilca, vendar me je vse skupaj kmalu minilo. Doma me je Bojana spomnila na znanca kleparja, ki nama vsako leto pridno menjava gume. Zvečer ga pokličem in čez 15 minut sem pri njem. Kar na dvorišču pred svojo novo hišo vzame v roke macolo, nekaj plohov in že tolče po španskem temperamentu. Ne mine 10 minut in prtljažnik se lepo zapira. Ker sem pričakoval, da bo avto na neuradnem servisu vsaj nekaj dni, sem bil prazne denarnice. Malce nerodno sem ga povabil vsaj na pijačo, on pa odvrne in me povabi v hišo na cviček. Vsaj za dve uri sva se zatopila v pogovor in praznila njegov sod cvička. Takega pogovora pa že dolgo nisem imel. Zadovoljen sem v trdi noči odhajal z njegovega dvorišča in naslednji teden mu prinesem pravi dolenjski cviček. Tega pa mi bo dostavil prijatelj, ki vsako leto v svoji zidanici pripravi prvovrstni piknik (spodnje slike se z letošnjega piknika). Človek res rabi dobre prijatelje, tudi za žejo!

Pečenka in pražen krompir

Pred tedni sem bil po službeni dolžnosti v enem od planinskih domov v Julijskih Alpah. Govorili smo o variantah umestitve čistilne naprave za planinski dom. O tem tukaj ne bom govoril, v spominu pa so mi ostali trije dogodki tega dneva, po katerih sem bil kar precej jezen in razočaran. Vsi trije so si sledili en za drugim, tako da je razočaranje naraščalo eksponentno.
Po strokovni debati nas je oskrbnik koče postregel s kosilom. Pričakoval sem kakšno dobro joto, dobil pa sem pravo pečenko, pražen krompir in zelje. Za posladek pa še štrudelj. “Ne me zajeba…”! Kot bi bil v gostilni in ne v planinski koči. Oskrbnik in predsednica planinskega društva sta ob kosilu razpravljala o tem, kako pomembno je postreči gosta z “nobel” kosilom in kako so planinci dandanes izbirčni jedci. “Ne me zajeba…”! K sosednji mizi sta medtem prisedla dva planinca, ki sta se zaradi nevihte za kratek čas zatekla v dom. Naročila sta pivo, malico pa sta imela s seboj v nahrbtnikih. Predsednico planinskega društva je njuna samooskrba s hrano zelo vznemirila, rekoč: “Kakšni so to planinci, malico imajo kar s sabo, namesto da bi naročili kosilo ali malico in bi imeli še mi kaj od tega.” “Ne me zajeba…”!
Ko sem se sladkal s sveže pečenim štrudljem, je pristopil aroganten možakar in se predstavil kot gorski vodnik. Povprašal je za oskrbnika in na kratko razložil, da sta s kolegom (tudi gorskim vodnikom) pripeljala 15 nemških gostov, ki so v planinskem domu pojedli kosilo. Dejal je še, da je v tujini navada, da gorski vodnik v takem primeru dobi brezplačno kosilo, tukaj pa mu natakarica tega ne odobri. Oskrbnik je možakarja povprašal po nekakšnem papirju planinskega društva, kjer bi bila razvidna prijavljena tura. V takem primeru bi vodnik dobil brezplačno kosilo. Ker možakar tega ni imel, saj je turo opravil v lastni režiji in organizaciji, mu kosilo ni pripadalo zastonj. Toda možakar je besedno grobo napadel oskrbnika in predsednico planinskega društva, tako da je predsednica popustila in oskrbniku dejala, naj mu vendarle pogleda skozi prste. “Ne me zajeba…”! Takemu vodniku bi takoj odvzel licenco. Naredil je res slabo reklamo vsem ostalim vodnikom.
Nauk zgodbe je žal tak, da dolinska miselnost nezadržno prodira v gore. Ekonomija deluje tudi v planinskem raju, jota in prijazna beseda pa bosta kmalu le lep spomin. Naj živita pečenka in pražen krompir. “Ne me zajebavat”!

Ime rože

Po dolgem času mi je uspelo poimenovati alpske rože, ki sem jih že pred časom fotografiral na Lanževici, Trupejevemu poldnevu in v Martuljku. Znanja in volje mi je zmanjkalo samo pri eni, ki je slikana v zgodnji jeseni na vrhu Lanževice. V bistvu gre za nekakšno pritlikavo grmičevje, katerega listi so temno rdeči. Če se komu sanja, kaj naj bi to bilo, naj si dovoli ime vpisati pod komentar (p.s. medtem je ime že ugotovljeno)

Alpski gornik

Materina dušica

Bukov gozd v zgodnjem jutru

Dlakavi sleč

Glavičasti repuš

Gozdno mladje v Martuljku

Trebušasti svišč

Planinski slizek

Planike

Abraščevolistni grint

Alpski šetrajnik

Martuljek

Pogled s severa na Martuljkovo skupino razkriva čudovito delo narave. Danes občudujemo kuliso, ki je nastajala milijone let pod trdo roko neusmiljenih Zemljinih sil. Težko si je predstavljati, da je pred več kot 200 milijoni let na tem prostoru obstajalo morje, v katerem se je odlagal apnenčev mulj. Precej mirno okolje je od časa do časa razburkalo vulkansko delovanje in v morje se je odložil vulkanski pepel. Iz velike količine usedlin so nastale različno debele skladovnice kamnin, ki so jih sile ob nastajanju Alp dvignile pod nebo. Ob dvigovanju so se kamnine prelamljale, gubale in narivale, vseskozi pa je močno delovala erozija. V že izoblikovanih rečnih in tektonskih dolinah so se med ledenimi dobami “naselili” ledeniki, ki so dali močan pečat oblikovanosti površja našega Alpskega sveta. Tako značilna U oblika doline, kot jo lahko vidimo na spodnji sliki, je značilna za marsikatero Alpsko dolino. In vedno znova nas očara pogled na belo skalovje, ki se navzgor utaplja v modrini neba, navzdol pa poganja korenine v zelene gozdove.
Panorama Martuljkove skupine, eno izmed prvih zavarovanih naravnih znamenitosti v Sloveniji

Izvir Belega potoka tik nad prvimi slapovi – Skočniki

Z desne proti levi si sledijo: Rigljica, Frdamane police, Špik in Ponca

Špik