Kdaj v hribe? Poleti ali jeseni? Pa poglejmo.
Plusi za obisk gora jeseni:
- stabilno vreme brez popoldanskih vročinskih neviht
- suho in čisto ozračje
- lažja hoja zaradi hladnejšega ozračja, manj potreb po pijači
- raznolika in čudovita paleta barv
- manj oz. skoraj nič ljudi
- več oz. precej več živali
- mir in tišina
Pa še plusi za obisk gora poleti:
- ?
Sledi pripovedka s fotografijami o Bohinjski jeseni:
Fotografija je za vsakogar svoja zgodba. Ni potebno imeti najbolj moderne fotografske tehnike, da ti uspe narediti dobro fotografijo. Včasih je dovolj, da si ob pravem času na pravem mestu. In da ujameš tisti pravi motiv. In to je verjetno tudi najtežji del fotografije. Zame je pomembno sporočilo fotografije in občutki, ki se mi ob njej porajajo. Včasih so to le spomini na nek dogodek, kraj, osebo, drugič kar ‘zavoham’ kraje na sliki, tretjič se nasmehnem, spet pri naslednji mi gre skoraj na jok, kdaj pa kdaj pa rečem samo: “Vau, kakšna fotka!” Za vsakogar je torej nekaj. Odveč je naštevati kako pomembno dokumentarno in arhivsko gradivo so fotografije (npr.: “O, poglej kako je zgledal Bled pred 40 leti, čisto brez hotelov. Fajn, a ne?” in “Lej ga Francla v hozntregarjih, kako je bil gajsten”) in kakšno medijsko ter oglaševalsko moč imajo. Za vsakogar nekaj, motivov ne bo nikoli zmanjkalo.
Spodnje fotografije so posnete leta 1999 s Canonovim ‘trotelj’ analognim aparatom in diafilmom v Peruju in Boliviji. Kvaliteta fotografij je padla s starostjo diasov, pretvorbo v digitalno obliko in že pri samem zajemu, motivi so pa večni.
Zajtrk na tržnici
Utrinek
Potešitev žeje v gozdu
Predaja WC papirja – driska je sestavni del potovanj
Otroci so lep motiv
Okno in ne slika
Branjevke
Rudarski vsakdan
Gužva na vlaku
Zakaj ljudje varujemo naravo? Od kod nam ta želja in potreba? S kakšnimi kriteriji izbiramo dele narave, ki jih zavarujemo? Kako vemo, da je del narave več vreden od drugega?
Taka in podobna vprašanja se mi ob slabih dnevih pogosto zastavljajo. In vedno je odgovor isti: “Ker gledamo izključno in samo s človeškega zornega kota oz. skozi človeške oči.” In takoj nato si rečem: “Kako pa drugače, saj sem vendar človek, butec!”
Narava sama ne gleda estetsko tako kot človek, ko opredeljuje vrednosti v naravi. Narava deluje po sistemu ravnotežja, včasih ji gre boljše, včasih slabše, v povprečju pa se vse izravna. Pridejo neurja, poplave, viharji, požari. In kar je bila nekoč nadvse pomembna naravna vrednota za človeka, jo narava v delčku sekunde izbriše, kot da bi ji ne bi bilo mar zanjo. In res ji ni. Potem zrastejo gorovja in uničijo prelepe ravnine. Pridejo ledeniki in poglobijo, zbrusijo in nasujejo doline. In potem človek varuje te oblike. Varuje gorovja, varuje ledeniške doline. Nekoč ogromna gorovja so danes blagi hribčki in tak polom čaka tudi Alpe, Himalajo in Ande. Ta gorovja so samo kratka epizoda v zgodovini Zemlje. Za nas, v tem trenutku, pa neizmerno bogastvo.
Spomnim se razmišljanja univerzitetnega profesorja, ki nas je izzival z vprašanji o tem, zakaj so ujede, ki gnezdijo na npr. Volovji rebri zavarovane oz. več vredne od kosov in vrabcev v naseljih, mestu ali vasi. Je že res, da so redke, vendar ko pogledaš življenje ujede ali vrabca, sta obe življenji enako vredni. Tu ni nobenega dvoma. Vendar človek z veliko lažjim srcem postavi stolpnico na gnezdiščih vrabcev ali kosov, težje pa na gnezdiščih npr. orla. Le kdo nam je dal pravico, da odločamo o tem, katero življenje je vrednejše?
Na koncu pa vedno pogledam sebi v obraz in si rečem: “Saj ne varujemo narave pred njo samo, varujemo jo pred nami samimi, pred ljudmi. Zato, da lahko živimo iz njenih virov, da se napajamo ob njeni lepoti in neponovljivosti. Pomembno je, da jo varujemo za naše zanamce, da jo bodo lahko občudovali in spoznavali ter nato tudi spoštovali. Samo s spoštovanjem pa bomo lahko zopet vzpostavili stik z naravo, jo poslušali in se iz nje kaj naučili.”
Pogled s Prvega Vogla na Planino v Lazu, v ozadju Ogradi, v ospredju desno Slatna
Planina Krstenica
Pogled na Mišeljski konec z Mišelj vrha
Grintovci ob sončnem vzhodu
Fosilni glavonožec – amonit v zidu koče na Sedmerih jezerih
