Veliki Draški vrh

Obisk Velikega Draškega vrha ali po bohinjsko kar Miheličevega vrha (po znani gorniški in alpinistični družini Mihelič) priporočam v pozni jeseni, ko so razgledi na osrčje Julijskih Alp najlepši, ko porumenijo najvišje ležeči macesni in ko v gorah lahko občutiš brezčasnost. Svoj čar pa ima obisk tega bohinjskega lepotca tudi poleti, ko te na poti pozdravljajo kravji zvonci in se na planini Konjščica lahko okrepčaš s skuto ali sirom. Če se v tebi skriva tudi turnosmučarska strast, ne pozabi obiskati te konce v beli preobleki. Takrat ti bo duša pela kot le malokdaj.
Običajna pot vodi s planine Uskovnica prek planine Konjščica do zatrepne doline Jezerce, kjer strmo zagrizeš v breg proti Studorskem prevalu, od tam pa se naglo vzpneš po zahodnem robu Draške piramide na razgledni vrh. Sam predlagam, da se na Jezercih obrneš na desno in se dvigneš do Srenjskega prevala med Viševnikom in Malim Draškim vrhom, potem pa ujameš prečno panoramsko pot pod Malim Draškim vrhom, ki sodi med lepotice v naših Alpah. Skoraj z rokami v žepu boš “španciral” in si ogledoval vrhove in planote na zahodu. A ne za dolgo. Ko obideš gmoto Malega Draškega vrha, se na desni razbohoti Triglav v svoji južni podobi, Veliki Draški vrh pa se pokaže še v svoji severni – alpinistični obleki, ki se prepadno dviga nad dolino Krme. S pojočo dušo se boš spustil na preval med Velikim in Malim Draškim vrhom. Od tam boš uzrl ledeniško Krmo in se po visokogorskem kraškem labirintu dvignil na “piramido”. Na vrhu boš dobil občutek, da bi ti malo daljši korak omogočil stopiti še na vrh Triglava, pogled v prepadno globino pa te prebudi iz sveta domišljije. Pozimi bi se tukaj najlepši del ture začel, v kopnem pa si najlepše že opravil. In vedi prijatelj, ko boš enkrat stopil na vrh Fužinarske piramide, se boš sem zagotovo spet vrnil. Se vidimo!

[

Boj proti podnebnim spremembam

Ko se že navadiš vseh veleumnih besed, besednih zvez, stavkov, misli in idej večine političnih veljakov te naše kulturne Evrope in globaliziranega sveta, pridejo taisti na dan z novo pongruntavščino. Če jim lahko verjamemo, je ena od najpomembnejših zadev, ki se jih moramo v naslednjih desetletjih lotiti boj proti podnebnim spremembam. Kako neumna izjava. In kako naj potem še zaupam svetovni politiki, da se bo dalo v smeri zmanjševanja pritiskov na planet še kaj postoriti. Ne morem jim zaupati, ker so že v formualciji problema zgrešili.
Proti podnebnim spremembam se ne moreš boriti. Nimaš nasprotnika. Podnebje se ne bori proti nam. Mi se lahko le prilagodimo podnebnim spremembam. In seveda, lahko tudi kaj naredimo, da te spremembe omilimo ali pa da na podnebje ne vplivamo negativno z našim delovanjem. Ne moremo pa se boriti.
Ne vem kdaj bo prišel čas, ko bo človek spoznal, da narava ni stroj, s katerim upravlja in da si narave ne moremo podrediti. O obratnem pa bi veljalo razmisliti.

Plača

Nekako je v ljudeh, v navadi ali pa razvadi, da potem, ko človek enkrat nastopi službo, v družbi pogosto govori o plači, premajhni plači, nepravični plači, itd. Dostikrat mi je težko poslušati te debate, velikokrat se počutim tudi kot kakšen bebec. Jaz sem bil nekako vedno zadovoljen s plačo, če je bilo vsaj delo OK. Tudi takrat, ko sem kot pripravnik eno leto dobival kakšnih 90 tisočakov z malico vred. In to z univerzitetno izobrazbo. Vedel sem, da je to začetek in da bom slej ko prej napredoval. Sem pa slišal, da nekateri tudi s starimi 300 tisočaki niso zadovoljni, in to na začetku poti. No ja, to je že druga zgodba.
Zadnjič sem pil pivo v družbi primorskih prijateljev in znancev v Volčji Dragi. V pogovoru sem bratu prijatelja zaupal, da delam v naravovarstveni organizaciji. Obenem sem mu dejal, da je to zame ‘dream job’. Brez premišljanja mi je dejal: “Tebi pa del plače pokrije narava”.
Hvala mu za te besede.