Danes sem med prebiranjem e-pošte naletel na skoraj že pozabljen mail, ki sem ga poslal direktorju Urada za seizmologijo in geologijo na Agenciji RS za okolje g. Renatu Vidrihu potem, ko sem v reviji Gea prebral njegov članek o lanskoletnem katastrofalnem potresu v Sečuanu na Kitajskem (cca. 100.000 smrtnih žrtev). Kot geologa me te zadeve še posebej zanimajo, vendar so me pri prebiranju članka prevzemali čisto drugačni občutki, saj sva bila v dneh po potresu v Sečuanu tudi midva z Bojano. Ker se mi zdi izkušnja zanimiva, objavljam omenjeni mail tudi na blogu:
“Spoštovani g. Vidrih!
Včeraj sem prebral vaš članek z naslovom Katastrofalni potres v Sečuanu v reviji Gea. Nekako sem začutil, da je prav, da z vami delim tudi svojo zgodbo, ki sem jo doživljal v dneh po potresu v prestolnici Sečuana Chengduju. V Chengdu sva z Bojano (poročno potovanje) letela iz Benetk ravno na dan potresa, torej 12.5.2008. Zaradi “tehničnih” težav je bil let prestavljen na 13.5.2008 brez posebnih pojasnil o velikosti in obsežnosti potresa (midva sva za potres zvedela šele v Benetkah). V Chengduju (cca. 15mio prebivalcev) sva pristala v večernih urah in se takoj odpravila na železniško postajo, da bi zapustila to kaotično mesto. Brez vedenja o razsežnosti potresa sva na železniški postaji ugotovila, da večina vlakov dan po potresu ni bila operativna.
Tisti večer še nisva vedela, da bova en teden ostala v Chengduju in se nato vrnila v Slovenijo. Naslednje dni sva neuspešno skušala priti na vlak proti Yunnanu, ker sva prek TV poročil končno dobila prave informacije o katastrofi in se odpovedala potovanju v povsem zahodne dele Sečuana. Železniške proge so bile v večini primerov zaprte zaradi porušitev mostov, zemeljskih plazov, podorov. Da o nepreglednih množicah na avtobusnih in železniških postajah ne bi izgubljal besed, naj samo omenim, da sem prvič v življenju začutil klavstrofobijo zaradi tako številne množice ljudi.
Obtičala sva torej v Chengduju, kjer sva v hostlu zbirala informacije od drugih popotnikov, ki pa jih je bilo sila malo. Večinoma so se vračali iz različnih predelov Sečuana in Yunnana, vsi pa so poročali o kaosu, o mnogih popotresnih sunkih, pokih v daljavi in o prihajajočem slabem vremenu. Namreč velik predel Sečuana in Yunnana je za 3 tedne po potresu prekrilo nenavadno deževno vreme z veliko količino dežja, ki je sprožil dodatne nevšečnosti s sprožitvijo mnogih zemeljskih plazov. Po zbranih informacijah sva se odpovedala nadaljnjemu potovanju in si organizirala let nazaj v Evropo. V dneh do povratka sva večino časa porabila za kolesarsko potepanje po mestu in okolici.
Sedaj pa nekaj opažanj, ki jih v medijih ni bilo zaslediti:
- lokalni prebivalci so trdili, da skoraj vedno po močnih potresih območje prizadane še slabo vreme s padavinami, v mnogih primerih tudi nevihte. Jaz si tega ne morem razložiti s svojim vedenjem , lahko pa povem iz svojih izkušenj, da se je vsaj dvakrat med najinim bivanjem v Chengduju zgodilo, da sva ponoči ob popotresnem sunku zbežala na ulico, nakar se je razbesnela nevihta;
- Chengdu na zunanji videz ni bil prizadet zaradi potresa, v večini stavb, v katerih sem bil, pa so bile vidne manjše in večje razpoke na stenah
- od številnih ljudi sem dobil informacije o trajanju potresnega sunka. Večina jih je dejala, da je glavni sunek trajal vsaj 3 minute. Zanimiva pa se mi je zdela tudi trditev nekega hrvata na začasnem delu v Chengduju, ki je trdil, da je sunek trajal kar 7 minut (delo je opravljal v 16. nadstropju)
- vsa gradbena dela v mestu so se vsaj za en teden popolnoma zaustavila (vedeti je treba, da je velik del Chengduja podvržen gradbenim posegom – novogradnje ogromnih kompleksov)
- številni prebivalci mesta so spali na ulicah, v parkih, kupovali so šotore, ponjave, …
- vsak dan je bil vsaj en popotresni sunek (sunek, ki se je občutil; drugače jih je bilo nešteto), ki je trajal od nekaj do 10 sekund
- vsi turistično zanimivi objekti so bili zastraženi, turistov (mimogrede, turistov skorajda ni bilo videti) niso spuščali vanje
Še nakaj o medijski in vladni propagandi na Kitajskem. Vsak dan je vseh devet kitajskih programov (CCTV1-9) 24 ur predvajalo posnetke reševanj na prizadetih območjih, posnetke vladnih predstavnikov in njihovih nagovorov o uspešnosti reševanja, žal pa tudi o naraščanju števila smrtnih žrtev. Moram reči, da je iz videnega izgledalo, da je reševanje steklo zelo hitro po potresu, vendar je bilo opaziti neorganiziranost enot, nepripravljenost, slabo logistiko, neustrezno opremo, … Kar pa je še posebej presenetilo, je bilo število porušenih šol, državnih ustanov. Spominjam se posnetkov porušenih šol, v neposredni bližini pa množica objektov, ki je še vedno stala brez največjih poškodb.
Za konec naj omenim še enega od najbolj nenavadnih dogodkov med tedenskim bivanjem v Chengduju. Zadnji dan pred najinim odhodom je namreč državna televizija okrog desete ure zvečer na vseh svojih programih ustavila program in sporočila, da se bo v naslednjih 12 urah zgodil še en hud potres. V tistem trenutku je zavladala panika v skoraj 15 milijonskem mestu. Sam sem se sicer prepričeval, da napovedovanje potresov seveda ni mogoče, sploh pa ne časovno v okviru ur, dnevov ali minut, pa sem vseeno preživel noč na prostem, kot večina prebivalcev Chengduja. Opisati kaos na ulicah, pa čeprav sem ga doživel le v bližini hostla, v katerem sva z Bojano preživljala dneve v Chengduju je skorajda nemogoče oz. epsko. Po tem dogodku, ko sva srečno v jutranjih urah prišla do letališča in po dolgih urah muke čakanja v avionu že sredi letaliških stez končno poletela proti Evropi, mi je vedno bolj postalo jasno, zakaj so objavili novico po televizijskih sprejemnikih. Čeprav obstaja možnost, da se je država zares zbala za svoje prebivalce in jih skušala zaščititi, pa sem vse bolj prepričan, da je bila to le ena izmed mnogih potez vlade, namenjene ustrahovanju in manipualciji.”
