fotogaja

Dnevi tako hitro polzijo med rokami, da kakšnega od njih le komaj kaj ostane na dlani. Pa vendarle se je ta teden našla sončna sreda, ki jo je bilo vredno izkoristiti. Prvi postanek je bil na Uskovnici, ki se je šele komaj prebudila iz zimskega počitka.

Pogled z Uskovnice na greben Peči

Na skoraj že nekdanji pašni planini ravno te dni poganjajo žefrani. V dolini smo nanje letos že pozabili.

Kamorkoli sem se obrnil, povsod ti mali, vijolični in beli korenjaki.

Ker so dostopi do planine neprevozni, sem se lahko potikal prosto naokoli.

Ptiči so peli, da le malokdaj tako. Veseli ščinkavec se je korajžno postavil na vrh bližnje veje in pel svoje ljubezenske pesmi.

Žabe so se otresle prevelikih mrestov, ki izgledajo kot jajca s hudobnimi črnimi očmi.

Nižje v Bohinjski dolini so ravno te dni ozelenele bukve. S svojo kričečo zeleno barvo popestrijo monotono barvo iglavcev.

Ob Savici pa bukve nudijo enega najlepših spomladanskih prizorov nasploh. Pogled skozi krošnje v nebo je naravnost čudovito zelen.

Na poti na Bled pa me je opran sončen dan spodbudil k fotografiji še tega sicer povsem turističnega bisera.

Naslednjič pa upam, da kakšna bolj vsebinsko bogata objava, da se tudi malo možgani napnejo in kaj pametnega napišejo. Tole danes je že skoraj romantična patetičnost.

Kratek izlet k izviru Bistrice se je izkazal za prijetno presenečenje. V času, ko visoke temperature pospešeno talijo sneg v višinah, se razbohoti ta skriti in malo poznani kraški izvir pod mogočnim masivom Peči.

Do izvira pridete prek vasice Žlan, ki leži na terasi nad vasico Polje. Le ta se nahaja na poti od Bohinjske Bistrice do Ribčevega Laza. Od parkirišča ne potrebujete več kot 30 minut.

Presenetila me je količina vode, ki bruha iz podzemnega sveta in se prek večih pragov prebija proti dolini.

Piš vode ob izviru povzroča, da je okolica stalno namočena. Namočenost pa je idealna za rast mahov. Prav mahovi in praproti so bili tokrat tarča fotoaparata.

Po prav lepi zimi se že prav pošteno prileže tudi močna zelena barva. In tokrat jo je bilo na pretek.

Ko se potopiš v detajle, te vse skupaj tako prevzame, da bi lahko preživel na nekaj kvadratih kar cel dan.

Drobni jetrnik popestri monotonost mahov, prav tako je posrečena igra sončnih žarkov in senc.

Za konec bom naredil še malo reklame in vas pozval, da vzamete v roke knjigo “Samo narava” avtorja Tome Davorina. Tisti, ki berete Polet, ste njegove članke že spoznali. Knjigo toplo priporočam, saj na razumljiv, prijeten in sporočilen način opisuje odnose v naravi. Verjemite, da knjiga odpira oči na področjih, ki so nam ljudem že skoraj postala nerazumljiva.