fotogaja

Le od kod so se vzele vse te alergije? Alergije se mi zdijo še najboljši pokazatelj, kako smo ga ljudje zavozili. Kako naj si drugače razlagam dejstvo, da sem alergičen na rastlinski prah v zraku ob njihovem cvetenju. Pa saj to je čisto naravna stvar. Le kje sem ga polomil? Prehrana?

Že leta nazaj sem pri teku v naravi v mesecu juniju opazil, da neprestano kiham. Takrat nisem imel pojma, zakaj. Potem je bilo nekaj let mir in v zadnjih letih – toplo, hladno. Eno leto bolje, drugo slabše.

Letos bo zgleda bolj blago leto. Največ si pomagam s kapljicami za oči, malo pa s tabletami. V bistvu so to edine tablete, ki jih z veseljem vzamem.

Danes je lahko zgodba treh prijateljev, ki se zapodijo v dišeče pomladne travnike približno takale: prvi smrka, drugi šepa, tretjega pa boli glava. Zakaj pa ti tako smrkaš? Imam seneni nahod. Kaj pa ti tako čudno šepaš? Borelijo sem fasal. Kap je s tabo, da komaj stojiš in te boli glava za znoret? Klopni menengitis prebolevam.

Terapija? Ostani lepo doma, prižgi televizijo, računalnik in uživaj življenje. Zunaj je prenevarno!!!

Ne pretijo nam dinozavri ali morski psi (po novem tudi), temveč živali, ki jih komaj vidimo in prah, ki ga opazimo le pod mikroskopom.

Današnje jutro je bilo res čudovito oprano. Zato sem namesto v pisarno zavil v Blejski Vintgar.

V bistvu je bil obsik “služben”, vintgar je le ena od prelepih pisarn, ki jih imam v svoji službi.

Zaželel sem si malo jutranjega navdiha, čistih misli in seveda fotografske novosti.

Končno sem sprobal, kako deluje tehnika “zamrznene” vode. Nikoli ni bilo dovolj časa ali pa priložnosti, da bi to v resnici poizkusil.

Navdušen sem bil nad prizori, vode je namreč ogromno, listje strupeno zeleno.

Ampak hudičevo mraz. V tankem puloverčku sem se tresel kot šiba na vodi.

Za fotografiranje sem uporabil stativ, malce daljše čase in seveda širokokotnik.

Težave? Kolikor jih hočeš. Voda šprica in objektiv je kmalu moker, ceneno stojalo, ki ga težko prilagajaš potrebam, spolzka lesena tla pod nogami, premočna svetloba v ozadju (močno sonce).

Klub težavam je bila za mano lepa izkušnja. Kako dolgo že nisem bil tukaj, v vintgarju. Leta in leta. Komaj sem se spomnil drzno speljane poti in prekrasne reke Radovne.

O sami soteski bom kdaj drugič kaj več napisal, danes nimam volje.

Včasih je o kakšni naravni vrednoti dovolj, da rečemo, da je lepa. Brez zgodb o njeni neponovljivosti, enkratnosti, njenem nastanku, itd. Včasih je največ, da začutimo, kako mogočna je mati narava.

Več fotk pa tukaj.

Nekaj privlačnega je na panoramskih posnetkih, vedno pritegnejo, vedno so nekaj posebnega. Na primer pogled proti dolini Triglavskih jezer na eni strani zastira greben Zelnaric, na drugi greben Velikega Špičja.

Ali pa pogled s Kope na Strmi nos pod Mangrtom, kjer je fenomenalna prevrnjena guba.

Pa jesenski kič Suhega plazu (Škrlatice in Martulkove skupine).

Zimska idila istih gora iz povsem drugega konca.

Da ne pozabim razgled s Šije na greben Peči.

Pa spet Martuljkova skupina.

In tako naprej in tako naprej.

Kar je lepo, ni grdo!!

Ob današnjem obisku Pokljuke se kar nisem mogel načuditi prizorom, vse povsod rastejo zlata jabolka, v bistvu zlate pogačice, ki jim radi rečemo jabolka (glej obliko).
Pokljuka je torej povsem zlata, rumena, jabolčna. Še nekaj je od zdaj naprej v mojem življenju jabolčnega, prestopil sem namreč iz oken in se podal v svet jabuka (računalniški jezik: Windows – Apple). Zaenkrat vem le to, da vse deluje. Hitro, brezhibno. Bomo vidli. Mal je še vse čudno. Če bo vse tako lepo, kot današnja zlata jabolka, bom super zadovoljen.