Letos sem pred opisano avanturo plezal natanko trikrat – v Rovinju, Bohinju in Dovžanki. Kondicijo sem nabiral na sprehodih in lažjih vrhovih. Torej odlično fizično in psihično pripravljen ter odlično vplezan, sem se tistega lepega večera dogovoril z Luksijem, da greva plezat v hribe. V Novo centralno smer v Veliki Babi nad Jezerskim. Smer sem pred dolgimi leti že preplezal z Edijem, vedel sem, da gre za lepo plezarijo v gorskem ambinetu, pa tudi za zelo dolgo plezanje z neštetimi štanti.
V torek popoldne pokličem Luksija, da preverim, če vse velja tako, kot sva dogovorjena. “A imaš kladivo?” vpraša. “Sej ne rabiš kladiva, smer je navrtana.” odgovorim. “Zihr bo treba kej zabit, bom jaz vzel še enega.” vztraja. “Prov, jest ga takrat, ko sem plezal to smer nism rabu.” mu dopovedujem. “A si že plezu to smer? A nisi reku, da Grintovčevega stebra še nisi lezu?” se čudi. “Grintovčev steber? A se nisva zmenla za Novo centralno smer?” se začudim tudi sam. Tako nekako je potekala debata o tem, kam sploh greva naslednji dan. Zvečer se končno odločim, da kljub odlični pripravljenosti ne reskiram plezanja v nepoznani smeri, torej greva v Veliko Babo.
Če se česa ne morem navadit, je to Luksijevo zamujanje. Prav počasi si zjutraj pripravljam zajtrk in obvezno imam v bližini telefon, ker vem, da bom dobil SMS. In res, Luksi sporoči, da bo 10 min prepozen. Po 15 minutah grem na avtobusno, se usedem in čakam. Še v mraku. Luksi sporoči, da je že na poti (od doma do mene ima 2 km). Mine še kakšnih 15 min, delavski avtobusi švigajo mimo, dan je že vstal in potem pride Luksi.
Pri tovorni žičnici pod Ledinami si pripraviva opremo in jo hitro odrineva proti vstopu v smer. Pristop je na koncu kar malo zoprn. Sam izberem lomastenje prek ruševja, Luksi krušljivo grapo. Oprema z nahrbtnika roma na plezalni pas, čelada na glavo in že sopihava prek prvega raztežaja. Ob osmih vstopiva v neverjetno soparen plezalni dan. Tik za nama je naveza dveh žensk, pred nama dveh avstrijcev. Sendvič plezanja je konec že po prvem raztežaju, ostanemo samo tujci, saj so smer opremili naši severni sosedi.
Vstop v smer je prelomnica, od tu naprej so misli usmerjene v plezanje, varovanje, v uspeh naveze.
Kar se plezanja tiče je smer lahka in ne preseže ocene IV+. In kakšna skala, za prste obliznit, kompaktne plate si sledijo ena za drugo.
Osrednji del je z nekaj lepimi detajli prav tako čudovit, le midva z Luksijem sva počasna, da je kaj. Včasih malce nelogično štantava, zato pa si toliko bolj varno urejava varovališča. Pri tem je Luksi dosleden kot le malokdo. Ženska naveza nama je vseskozi za petami in včasih si morata nenadejano privoščiti pavzo.
Ker je smer dolga (700m), so iz raztežaja v raztežaj moji prsti na nogi bolj in bolj boleči. Poleg tega mi začne popuščati koncentracija in želim si čimprejšnjega izhoda iz smeri. Ravno zato se mi pripeti neumnost, ko Luksi zapleza v predzadnji raztežaj. Takrat se mi zazdi, da ni ubral prave smeri in ga prepričam, da pride nazaj na štant. Poskusi bolj levo, tam, kjer ga jaz prepričujem, da je smer prava. Zmota. Luksi ostane miren, pregleda svet nad štantom in najde pravo smer. Pridem do njega na štant in ga vljudno prosim, če lahko on vodi naslednji raztežaj, čeprav sem bil na vrsti jaz. Preplezava še zadnji, edini malce krušljiv raztežaj in smeri je konec. Stisk rok z žensko navezo in opravičilo za nenehno čakanje, ki pa po njunih besedah ni bilo potrebno, saj kot trdita, je družba na štantu včasih koristna, če ne potrebna.
Sledila je sproščena analiza plezanja, ki se je zaključilo po 6-ih urah in pol. Zaradi tropske vročine smo imeli jezike do tal, koča na Ledinah pa je bila še svetlobna leta daleč.
Spodaj je vrisana linija smeri (z rdečo) in smer dostopa do vrha Velike Babe (rumena).
Sestopili smo prek sedla pod Babo in Jezerskega sedla na Ledine in po Slovenski poti v dolino. Najtežji so tisti sestopi, ko je potrebno ponovno v klanec. Vzpon na Jezersko sedlo je bil nepotreben, a po tako lepi plezariji se da tudi to vzeti v zakup.
Drugič bom šel na tako turo malo slabše fizično pripravljen in malo manj vplezan, da ne bom toliko užival. Luksiju pa hvala za potrpežlivost, alpinistične nasvete in družbo. Tud njemu ni bilo tolk slabo, saj je imel odličnega vodnika za tuja gorstva, kot Kamniškim Alpam pravi Luksi.
