Predlog zakona o Triglavskem narodnem parku

Prejšnji teden so potekale prve štiri predstavitve predloga novega zakona o Triglavskem narodnem parku, in sicer v Tolminu, Kobaridu, Kranjski Gori in Bohinju. Verjetno širše javnosti predlog zakona niti ne zanima, sam pa menim, da bi ga še kako moral. Zakaj? Zakon se nanaša na 4% celotne površine Slovenije in je tako izjemno pomemben za vse državljane. Območje izjemnih naravnih vrednot, biotske pestrosti, kulturne krajine in območje neokrnjenih naravnih virov (gozdovi, podzemna voda!!) je tudi eden najmočnejših generatorjev turizma v Sloveniji. Pozabiti ne gre tudi njegove simbolne vrednosti, duhovne in rekreacijske. Seveda opažam, da se ljudje raje kot z zavarovanjem in upravljanjem enega najpomembnejših koščkov naše domovine raje ukvarjajo s precej bolj pomembnimi stvarmi, kot so politično predalčkanje, pasja pornografija, snežni meteži v Washingtonu in podobno. O.K., razumem, ampak težko.

Zavedanje o tem, da je Slovenija majhna, da ima omejen prostor, da nima prostranstev Sibirije, Skalnega gorovja, Himalaje, ipd., je žal še vedno preslabo. Pritiski na naravno ohranjena območja so vse večji in večji in nič ne kaže, da bi se trend obrnil.

Na predstavitvah smo predvsem slišali pripombe domačinov in lastnikov zemljišč v parku. Čutiti je bilo splošno gledanje na Zakon o Triglavskem narodnem parku kot na razvojni zakon, ki bi tem ljudem prinesel vsaj enakovreden, če že ne boljši razvoj kot primerljiva območja v državi. To je seveda ključni problem, kako uskladiti na eni strani razvoj in na drugi strani ustrezno zavarovanje narodnega parka, ki bo sledilo tudi mednarodnim pogojem. Sam menim, da se to samo in izključno z zakonom o Triglavskem narodnem parku ne da reševati, saj je to prvotno zakon, ki izhaja iz sektorskega zakona o ohranjanju narave. Razvoj naseljenih območij znotraj parka je mogoč le na podlagi ustrezne razvojne politike vseh sektorjev. Povezovanje, sodelovanje in skupno ustvarjanje pa je slovenska slabost in rak rana dosedanjega upravljanja narodnega parka.

Osebno me bolj kot zahteve, želje in pobude domačinov skrbijo drugi uporabniki narodnega parka. Domačini so skozi zgodovino znali skrbeti za svoj prostor, tudi vnaprej bo verjetno tako, čeprav se tradicionalno znanje skozi generacije hitro izgublja. Bolj me skrbijo novi lasntniki zemljišč v parku, ki prihajajo iz drugod in nimajo spoštovanja do te zemlje. Še posebej pa me skrbi naraščajoči obisk območja narodnega parka in dejavnosti povezane z obiskom, tudi v osrednjem območju. Obisk (turizem, rekreacija, šport, nabiralništvo, planinstvo, pohodništvo, padalstvo, kolesarjenje, …) prinaša mnogo negativnih posledic v prostoru – promet, nastanitve, poraba vode, potencialno onesnaženje vode, odpadki, odplake, hrup, … Te posledice so težko merljive, težko je opredeliti nosilno zmogljivost območja parka in vplive na naravo.

Nadaljevanje prihodnjič …

Blejsko vejevje

Na fotografiranje mini serije “Blejsko vejevje” sem se pripravljal več mesecev. Končno je ta vikend prišel dan, ko se je vse poklopilo: vremenski pogoji (sonce z nekaj meglice, nizke temperature, delno zamrznjeno jezero), svetloba, izdelani motivi, čas. Preštudiral sem nebroj fotografskih knjig, revij, brskal po spletu, na koncu pa še s svojim fotografskim znanjem vse skupaj spravil v pravo zimsko pravljico.

Ravno prejšnji mesec sem v ta namen (in seveda v bodoči) nabavil najboljšo fotografsko opremo (Nikon D3, Nikkor 12-24), nato pa ure in ure čakal na pravi trenutek. Že teden prej sem si natančno izbral pozicije fotografiranja in kadre.

Fotografije sem obdelal v Ligthroom-u in Photoshopu, kjer sem izvedel tudi tehnično perfekcijo fotografij. Prav so mi prišli nešteti tečaji fotografiranja in uporabe programov za obdelavo fotografij. Še danes mi ni žal denarja, ki sem ga porabil za izobraževanje.

Povezal sem se z Blejskim Zavodom za turizem, kjer mi bodo odkupili vseh 20 fotografij, uporabili pa jih bodo v brošurah za zimsko promocijo Blejskega turizma.

Morda še nekaj besed o mini seriji: Serija “Blejsko vejevje” predstavlja pridih zimskega Blejskega jezera skozi veje priobalnih dreves. Zdi se, kot da bi jezero s posebno energijo privabljalo veje dreves, ki segajo daleč nad jezersko gladino in s svojimi sencami ustvarjajo čarobno pokrajino. V daljavi se komajda sluti kulturna krajina okolice Blejskega jezera, nekje z gradom v ozadju, drugje z otokom in cerkvico, spet drugje s hotelskimi kompleksi. Mini serija skuša v ospredje postaviti naravne vrednote jezera, ki jih lahko doživljamo hkrati s kulturnimi spomeniki in prijetnim bivanjem.

P.S.
Vse zgoraj napisano ni nujno tudi resnično. Lahko, da so fotografije nastale med sobotnim družinskim sprehodom okoli Bleda, besedilo pa je plod domišljije.

Javornik

Ob trenutnih razmerah v visokogorju, trenutnem času, ki ga namenjam turni smuki in trenutnih svežih informacijah, si izberem za cilj Javornik nad Lomom pri Tržiču. Tokrat sam in priznam, da je pasalo. Ni bilo čakanja drugih in čakanja name.

V oblačnem in mrzlem (-10 stopinj) jutru jo s parkirišča, kjer je izhodišče za Dom pod Storžičem, mahnem po vlaki skozi gozd in čez senožeti do gozdne ceste, ki pelje do planine Javornik. Malo pod Belo pečjo je meja med turobnim in sijočim. Jutro postane čudovito belo in sončno. Tokrat jo s ceste uberem po povsem novi poti, ki me po soncu in strmih klancih pripelje na vrh po JZ strani.

Četrt na deseto sem na vrhu, v družbi še štirih turnih smučarjev. Spoznam Markota, takoj opazim žolno, ki jo ima pripeto okoli prsi. Kar malo me je sram, ko pomislim, da sam še vedno nisem investiral v svojo varnost. Spregovoriva nekaj besed, potem pa skupina že hiti naprej, za bližnji gozdi rob, v pričakovanju nezvoženega pršiča.

Sam se odločim, da bom odsmučal kar po skoraj že povsod zvoženem pobočju, ker sem na vzponu že spoznal, da danes od smučarije ne bo veliko. Sedim in razmišljam o turnem smučanju, varnosti. Spomnim se lanskega leta, skoraj natanko leto je že, ko nas je pod Višem odnesel plaz. Takrat sem spoznal, kako te plaz hitro preseneti, nepripravljenega, kakšno moč ima, kako nemočnega sem se počutil in kako sem začutil tisti piš konca. Lani se je srečno izteklo.

Poceni šola, brez posledic, s strahom v hlačah. In seveda izkušnjo, ki mi je dala misliti. Premišljevanje prekine truma turnih smučarjev, ki se zgrinja na vrh z vseh strani. Res je lep dan, čeprav so razmere za smučanje čisto zanič.

Pred spustom se še enkrat razgledam naokoli, Javornik ima namreč totalno razgledno lego. Ker vem, da spet nekaj dni ne bom videl sonca, skušam trenutke čim bolj izkoristiti. V daljavi se vidi Dobrča, zadaj julijci s Triglavom na čelu.

Pa “spihani” Storžič. In na spodnji fotki Kočna in hribi nad Jezerskim.

Sledil je le še spust v meglo, zgoraj sem ujel še nekaj pršičastih zavojev, se nato dolgočasil pri cestni vožnji in na koncu preklinjal na kložastih senožetih. V celoti gledano pa je bil dananšji Javornik odlična kondicijska tura s sončnim pridihom.

Triglavski narodni park, Triglav national park, fotogalerija, photo gallery

V zadnjih dneh sem zbral skupaj fotografije, ki sem jih naredil v Triglavskem narodnem parku in jih razvrstil po skupinah. Nekatere skupine bom v kratkem še dopolnil, vse skupaj pa skušal ažurirati ob kakšnih dobrih novih fotkah. Šele potem, ko takole zbereš skupaj fotografije vidiš, kakšen biser imamo pred vrati. Noro. Hkrati pa je tale objava napoved sklopa objav, ki se bodo dotikale našega edinega parka, tudi v smislu perečih problemov in ne samo lepih besed in fotografij.

Še link: Triglavski narodni park