Bohinja se nikoli ne naveličaš

Dobesedno. Včeraj sem bil na več koncih okrog jezera in resnično se moramo zahvalit naravi za to lepoto in vsem tistim, ki jim je uspelo ohranit več ali manj naravno okolje.

Na Vogarju, vzpetini nad jezerom, domuje znan razgledni kotiček, ki mu ni para. Te dni je razgled še bolj fantastičen, saj je lepo videti, kako bukve zelenijo, njihovo zelenje pa sega z dneva v dan višje in višje.

Zame so sinonim za pomlad bukovi gozdovi. Takih živih zelenih barv, kot jih imajo bukovi listi zgodaj pomladi, ni možno videti nikjer drugje.

Makro fotografija z obročki

Makro fotografija je fajn popestritev večnih in ponavljajočih se panoram, portretov, arhitekture in podobno. Kaj je lepšega, kot spustiti se na kolena ali celo na trebuh in se pogrezniti v pomladni travnik in se tako preleviti v vzporedni svet žuželk, cvetja in drugih zeli. Seveda s fotoaparatom v roki. Resnično se odpre nova dimenzija, ki te vsaj malo prevzame.

Ko se odločaš za vstop v makro fotografijo, se je dobro temeljito vprašati, koliko jo boš sploh uporabljal. Če misliš, da bo to tvoja glavna tema fotografije, potem ni dvoma o nabavi kvalitetnega makro objektiva. Sam sem bolj nagnjen k tisti makro fotografiji, ki poleg detajla skuša prikazati vsaj neposredno okolico zajetega motiva ali pa celo ozadje s kakšno gorsko kuliso. Za kaj takega ne rabiš ravno makro objektiva, vseeno pa kdaj pride prav.

Tako sem se odločil, da poskusim z makro obročki. Gledam cene po spletu in ugotovim, da mi je cca. 200€ za Kenko obročke preveč. Potem dobim nasvet prijatelja naj pobrskam po spletni strani http://www.dealextreme.com/ Tam sem našel obročke za nikon bajonet za dobrih 9€ s poštnino vred. Naj bo takoj jasno, da gre za povsem navadne obročke brez kakšne avtomatike v sebi. To pomeni, da se fotografiranje dogaja povsem manualno. Ročno nastaviš zaslonko in čas zaklopa, potem pa gas.

Naj opozorim še na dejstvo, da vsi objektivi ne bodo delovali s temi obročki. Objektiv mora imeti možnost ročne nastavitve zaslonke na samem ohišju. Sam imam dva taka objektiva, in sicer 50-tko (f1.8) in starega 70-210 (f4). Izkazalo se je, da delujeta z obročki vred izjemno, seveda za moje pojme.

Dodati je potrebno še dejstvo, da je fotografiranje iz roke priporočljivo le z enim obročkom (najtanjšim), vse ostalo je skrajno težko, saj se roka hitro zatrese in fotka je premaknjena. Z dodajanjem obročkom zmanjšamo razdaljo do fotografiranega objekta in s tem povečamo velikost objekta na fotografiji. Vse ostalo je na objektivu, če je ta kvaliteten, bo fotografija tudi. Sprememba pri uporabi objektiva z obročki je le upad svetlobe, ki pride skozi objektiv in obroček na senzor. A to se da lepo kompenzirati z nastavitvijo zaslonke in časa.

Turistična Slovenija

Turizem so ljudje. Slogan, ki resnično drži.

Do pred kratkim sva z Bojano vedno potovala in počitnikovala tako, da sva verjela ljudem na besedo, ko smo se dogovarjali za prenočevanje, storitve in podobno. Pač verjameva, da so ljudje dobri in nikoli nisva imela res slabe izkušnje, bodisi v tujini ali doma, tudi na Hrvaškem. Seveda je tudi res, da večinoma kampirava, najameva sobo, apartma. V hotelu sva bila edino po sili razmer, ko je bil najin let odpovedan in sva noč preživela luksuzno.

Sredi letošnjega aprila pa sva si zaželela preživeti družinski vikend ob slovenski obali. Prvič sva tako uporabila možnost rezervacije prek agencije, in sicer Mercatorjeve MHolidays. Našla sva razmeroma ugodno varianto za najem apartmaja v okviru hotela Salinera v Strunjanu. Pokličeva na agencijo, kjer nama posredujejo informacijo o zasedenosti vseh apartmajev do konca aprila. Kaj? Vse zasedeno? A je tak naval? O.k. Malo razočarana skušava dobiti še kakšno podobno lokacijo in ponudbo, vendar nama kljub nekaj dodatnim telefonskim klicem to ne uspe.

Skupaj z Gajo se tako odpravimo na enodnevni izlet v Strunjan in Piran. Sprehajajoč se ob strunjanskih solinah, nam pogled uide na apartmaje, ki naj bi bili polno zasedeni do konca aprila. Mrtvilo! Zaprta polkna, nobenih avtomobilov pod apartmaji. Firbec nam ni dal, da ne bi v hotelu povprašali za kakšen prosti termin v teh apartmajih. In glej ga zlomka, v hotelu nama povedo, da je vse prosto. Ni problema, lahko nama celo razkažejo te njihove vrhunske apartmaje. Preveč sva bila šokirana, da bi v hotelski avli začela zganjati kakšen hrup, zato sva popokala Gajo in odšla na obalo.

To je to. Konec naše zgodbe z agencijami, s hoteli in podobno. Nazaj k preizkušeni varianti zasebnih apartmajev, kampov, sob, nazaj k dogovarjanju za ceno prek stiska rok in ne podpisovanja predpogodb in pogodb, nazaj k prijazni besedi domačinov, ki živijo s krajem in turizmom in ne z agencijami in hotelskimi kompleksi, ki jim bi jim družina željna aprilskega dopusta hodila le v napoto in ne v korist.

In res smo potem skočili na Lošinj in preživeli čudovit teden ob morju, pri dveh prijaznih starejših mamah, v prostornem apartmaju, brez predhodne rezervacije. Nič kolikokrat sem že slišal pritožbe na račun gostoljubja do Slovencev na Hrvaškem. Midva sva ga bila vedno deležna v izobilju.

Možjanca

Prejšnji teden je bil res pravi balzam za premrzle ude. Greli smo jih na popoldanskem soncu. Tokrat smo obiskali Možjanco v bližini Preddvora.

Potem, ko sem kot otrok na Možjanci poznal skoraj vsak kostanj, se dobrih dvajset let nisem peš odpravil na to razgledno vzpetino. Ponovno srečanje je bilo prijetno.

Nasploh ugotavljam, da so kraji pod vrhovi Kriške gore, Storžiča, Zaplate in Javorjevega vrha prave oaze miru, razgledov in še ohranjenega spleta kulturne in naravne krajine.

Če kdo zrihta eno prijetno hišico, bi se takoj preselili tja. Za zdaj pa samo vzdihujemo in sanjamo, kako lepo bi bilo, če bi bilo možno.

Za konec pa še dve fotografiji za bratranca Edija, ki kar ne more dojeti, kaj za vraga vidimo na teh kolovozih.

Vidimo lepo pokrajino, in kolovoz velikokrat pripelje do kakšne lepe jase, lepega razgleda, vetrovnega vrha. To je to, nobene filozofije.