fotogaja

Malo Pišnico bi lahko označili kot eno izmed potencialnih območij divjine znotraj nacionalnega parka. Že več kot 50 let je območje razglašeno za gozdni rezervat, na območju je prepovedan lov ter kakršnikoli drugi posegi v prostor. Tudi označene in vzdrževane planinske poti skozi dolino ni. Kar je prav in naj tako tudi ostane. Prav zaradi neposeganja v ta občutljiv prostor, potekajo naravni procesi brez vpliva človeka.

Območje je sicer zaradi pretežno dolomitne podlage in neustreznega gospodarjenja z gozdovi pred skoraj 100 leti, erozijsko še vedno zelo aktivno. Količine materiala, ki ga voda prek hudourniških strug nanosi v dno doline in dalje proti kranjski Gori je količinsko ogromna. Pa vendar se zaradi neposeganja v gozd področje bolj in bolj zarašča in ustvarja razmere, ki zavirajo erozijske procese.

Pred približno petnajstimi leti je tod naokoli pustošil vihar, ki je podrl veliko število predvsem bukev. Na višjih predelih je že videti kako prej bukov gozd nadomeščajo mladi macesni, nižje je drugače. Primeri gozdov, kjer ni interventnih in ekonomskih posegov so zanimivi za preučevanje naravnih procesov v gozdu. Tokrat smo se v malo Pišnico podali s kolegi iz NP Šumava. Gre za češke sosede NP Bavarski gozd, ki imajo na področju upravljanja in tudi neupravljanja z gozdom velike izkušnje.

Ustavili smo se tudi pri domnevno najstarejšem macesnu v Sloveniji, ki naj bi imel krepko čez 1000 let. Res je videti orjak, štirje ljudje ga lahko objamejo. Žal mu je vrhnji del odlomilo, vseeno pa ostaja lepotec.

V šesdesetih letih so tudi v tej dolini posegali v struge hudournikov. Sicer lepo narejene kamnite pregrade so brez ustreznega vzdrževanja včasih lahko večja nadloga kot korist. Danes takih posegov v dolini ni več, erozijski procesi potekajo povsem naravno.

Velika erozijska žarišča so vir stalnega pretoka materiala v dolino. Ker v dolini vladajo povsem alpske razmere in svojstvena mikroklima, je tudi padavin izredno veliko. Predvsem ekstremni dogodki z veliko količino padavin pa so tisti, ki najbolj spremenijo pokrajino. po vsakem večjem nalivu se struga vodotoka Mala Pišnica spremeni in potok ponovno zareže v svojo strugo.

Izlet smo pričeli na Vršiču in se preko Slemena in Grla spustili v Malo Pišnico. Proti koncu doline ozka steza preči erozijske žlebove preko ozkega grebena, ki je zaradi krušljivosti kar zanimiv.

Prijetnost pohajkovanja navzdol je prekinila resnost položaja, a vendar so tudi “ravninski” Čehi brez problema zmogli krušljivo stopnjo.

Mala Pišnica je raj za tamkaj živeče rastlinske in živalske vrste, zatorej bodimo spoštljivi in se tja ne odpravljajmo iskat novodobnih izzivov o osvojitvi nekega cilja, vrha, itd. V tej sicer na videz lahko dostopni dolini se odvijajo procesi, ki jih je človek s svojo stalno aktivno prisotnostjo v naravi že skoraj pozabil. Zato je torej dolina priložnost, da se zopet nekaj naučimo in pustimo naravi, da zadiha brez človeškega pridiha.