Studor
Vas Studor ima izredno lego pod mogočnim obzidjem istoimenske gore. Tokrat sem si utegnil ogledati kuliso izpod nasproti ležeče Rudnice in nabrežja reke Ribnice. Bilo je kaj videti. No, naj vam bo, pokažem tudi vam.
Knežke Ravne
Prejšnji teden sem obiskal Knežke Ravne, naselje nad Baško grapo, ki se je skupaj z okoliško krajino priključilo narodnemu parku, kar je svojevrsten uspeh novega zakona o Triglavskem narodnem parku. Obisk me ni pustil ravnodušnega, nasprotno, navdušen in presenečen sem bil nad naravo, kulturno krajino in ljudmi. Prezgodaj je za komentarje in analize o tem, kaj bo za tri še živeče domačije prinesla vključitev v park, dovolj zgodaj pa je za želje, da bi ti ljudje še dolgo živeli tam, kjer je stik človeka z naravo še tako pristen, da se ob vračanju v dolino s cmokom v grlu še premočno zaveš razlike med našim lagodjem in njihovim trudom za preživetje.
Kakšno besedo več o Knežkih Ravnah bom napisal, ko bom našel malo več časa. Zaenkrat samo kratek filmček, ki je skupek fotografij in video posnetkov z Nikonom D300s. Glasbena podlaga (naslov skladbe je Dawn) je delo Sonic Mystery (Dejan Bucalo in Urška Rakovec).
Za ogled videa v HD, pa kliknite tukaj.
Planina Konjščica
Z Uskovnice si v slabi uri na prostrani planini Konjščica, kjer smo se to nedeljo potepali tudi mi. Kratek izlet pod vznožje bohinjskih hribov je prijetna popestritev tudi za Gajo, saj v planinah uživa, da je kar veselje.
Največja atrakcija pa so seveda krave, njihovo prežvekovanje, zvončkljanje kravjih zvoncev in mukanje.
Kar ne morem verjeti, da se z Gajo zdaj že sprehajamo po planinah, vse gre tako hitro, da se bojim, da bo kmalu prišel čas, ko bom moral sopihati za njo v kakšen strm breg.
Rdeči rob – Jezero v Lužnici – Batognica
Kdor v hribih išče še kanček več od zadovoljitve ob osvojitvi vrhov, potem bo opisana tura potešila marsikaterega radovedneža. Že sam začetek poti lahko popestrimo z obiskom planine Kuhinja, Kašine in Leskovce. Kravji zvonci, neskončni pašniki in razgledi na Padsko nižino prek Kolovrata in Matajurja nam polepšajo vzpon v krnico pod Rdečim robom.
Rdeči rob nima zaman takega imena, sredi belega in sivega apnenca je namreč vgnetena gmota rdečkastega lapornatega apnenca, ki je poleg geološke posebnosti tudi botanična oaza.
Težko je to gmoto gledati od daleč, zato je nujen vzpon po krožni poti, ki ponuja izjemne poglede na gorske vence nad dolino reke Tolminke. Obiskovalec bo presenečen nad trdnostjo na pogled sicer zelo razrahljane kamnine in nad pestrostjo in barvitostjo gorskega cvetja.
Za tiste, ki vas zanima zgodovina, vam preteklost Rdečega roba ponuja obilo razmišljanja in dejstev. Skok v geološko preteklost razkriva, da je rdeči lapornati apnenec Rdečega roba za 140 milijonov let mlajši od okoliškega sivega in belega triasnega apnenca. Ponekod lahko pod apnencem naletimo na zaporedje kamnin v obliki fliša, podobnega kot ga lahko opazujemo na slovenski obali.
Rdeča barva je sicer posledica mineralne sestave apnenca, pa vendar nas rdeča barva spomni tudi na dogodke na Rdečem robu, ki so se zgodili med drugo svetovno vojno, ko je v največji gorski bitki tod padlo cca. 80 slovenskih vojakov, potem ko so jih sovražne sile stisnile v obroč. Žalostna zgodba Krnskega grebena se je torej ponovila tudi v drugi svetovni vojni, kot da peklenski dogodki prve svetovne vojne niso bili zadostno opozorilo.
S tega žalostnega kraja nas pot vodi proti jezeru v Lužnici, ki kot kaplja visi nad strmimi južnimi pobočji Krnskega masiva. Trenutni vodostaj je tako skromen, da je jezero izgubilo svojo prvotno kapljičasto obliko, vseeno je njegova lega resnično fantastična.
Podobno kot Dvojno jezero v Dolini sedmerih jezer, tudi jezero v Lužnici ni bogve kakšnega dobrega zdravja. Nitaste zelene alge so napolnile jezero in povzročile nastanek debelega mulja, ki povzroča razmere brez kisika. Prosojnost jezera je zato le dober meter, v okolici pa zaudarja po gnitju alg.
Čeprav so vsi ostanki prve svetovne vojne obravnavani kot kulturna dediščina, ki se ne sme odstranjevati, pa bi bilo vseeno smiselno nekatere ostaline nujno “pospraviti”. Primer je ostanek mine na obali jezera, ki je res nima smisla varovati.
Od jezera v Lužnici se pot zložno vzpenja po dolini Lužnice in se na koncu vzpne na Batogniško sedlo.
Še pred vzponom na sedlo se splača zaviti nekaj metrov s poti in si ogledati pokopališče megalodontidnih školjk. Te so živele v lagunah pred več kot 200 milijoni let. Tod so se ohranile v prav posebni obliki.
Zapolnjene so namreč z rdečim sedimentom, včasih tudi s sigo.
Gre za posebnost, ki ji pravimo neptunska zapolnitev. Apnenec s školjkami je bil namreč že v geološki zgodovini enkrat dvignjen na površje, kjer je zakraseval. Lupine je voda izlužila, na njihovo mesto se je začela odlagati siga. Potem je bil apnenec s školjkami ponovno potopljen v morje. V prazne školjčne lupine, delno zapolnjene s sigo se je odložil rdeč sediment, ki se je tekom geološke zgodovine strdil. Apnenec je bil nato ponovno dvignjen na današnje mesto.
Za konec se pri sprehodu po vršnem platoju nesrečne Batognice še enkrat več spomnimo na grozote prve svetovne vojne. Vrh Batognice je zaradi hude eksplozije danes nekaj metrov nižji. V “luft” je vrglo tako velike skalne bloke, da ti zastane dih. Čez Batognico je namreč potekala frontna linija in pod vrhovom so bili speljani tako italijanski kot avstrijski rovi, včasih tako blizu, da so se lahko vojaki med seboj slišali. Linija se dolgo časa ni nikamor premaknila, zato so italijanski vojaki pod avstrijske položaje skopali rov, v katerega so namestili razstrelivo. Avstrijci, ki so z enako namero želeli presenetiti Italijane, so po naključju odkrili italijanski rov, iz njega previdno pobrali vse razstrelivo in z njim pozneje vrgli v zrak italijanske položaje.
Z Batognice ni več daleč do vrha Krna, ki se ga splača osvojiti zaradi razgledov. Spust nazaj na Krnske planine ne sodi v kategorijo lepih sestopov, saj si navkljub občutku, ki ti ga daje odprt pogled na planine, še presneto daleč od zasluženega počitka.
